Ljudem na Lampedusi je prekipelo, ko sta jih obiskala predsednik italijanske vlade Enrico Letta in evropske komisije Manuel Barroso. Ko sta se izkrcala, ju je sprejelo kričanje domačinov, naj se sramujeta, medtem ko so od obale tulile sirene ribiških čolnov. Ljudje so dvigali transparente, naj vendar organizirajo ladijski prevoz iz Libije do Rima.

{jcomments on

Razdražilo jih je spoznanje, da je sožalje skazilo tudi sprenevedanje. Barroso in Letta nista obljubila nič konkretnega. Sorodnike žrtev sta prosila za odpuščanje. Pred njima je notranji minister Angelino Alfano celo predlagal, naj bi Lampedusi podelili Nobelovo nagrado za mir, ker že leta sprejema tisoče svetovnih sirot.

Barroso in Letta sta se v letališkem hangarju poklonila številnim krstam s posmrtnimi ostanki brodolomcev, nista pa imela poguma, da bi obiskala preživele v bližnjem zbirnem središču, kjer so pod streho za silo prespali otroci s starši, ostali pa so že par noči prespali pod odprtim nebom, se pravi pod nenehnimi nalivi, da so bili premočeni do kože in so gumijaste žimnice špricale vodo vsakič, ko se je kdo na njih obrnil.

Edina obljuba, ki jo je Letta izustil pod pritiskom javnosti je bila, da bo predlagal vladi „razmislek o trenutni zakonodaji priseljevanja“, predvsem pa, da računa na evropsko pomoč.

Zanimivo je tudi, da v zadevo niso vključili črnopolto ministrico Cecile Kyenge, priseljenko iz Konga, ki naj bi skrbela za probleme priseljevanja. Služila je kot cvet v gumbnici desno-leve vlade širokih zavezništev, a ji niso dovolili več od tega, kot da je nastopala z lepimi besedami. Niti novega zakona o državljanstvu po „jus soli“, ki bi dovolila v Italiji rojenim otrokom tujih priseljencev, da na preprost način pridobijo državljanstvo, ji ni uspelo spraviti v parlamentarni postopek.

Tudi v tem tragičnem primeru se italijanska politika ni mogla izogniti svojim komedijantskim navadam in lahkomiselnosti pri obravnavi najresnejših problemov. Javno mnenje je bilo pretreseno ob tragediji čolna s petsto ilegalnimi priseljenci, predvsem Eritrejci, ki se je najprej vnela, nato pa ob premiku množice potnikov prevrnila in potopila. Z njo je na dno morja potonilo nekaj sto mater z otroci, ki so bili stisnjeni v podpalubju in se sploh niso mogli premikati. Drugi so popadali v vodo, kjer so nekatere vendarle rešili in potegnili na ribiške čolne.

Tragedija ob obalah Lampeduse, italijanskega otoka, ki je bliže afriškim kot evropskim obalam, je pretresla svetovno javnost. In ni edina. Že nekaj desetletij se preko Sredozemlja klatijo stare ladje ali gumenjaki, ki komajda zadržujejo valove in jih prvi sunek vetra lahko prevrne. Koliko jih je utonilo, ne da bi zanje izvedel nihče? Papež Frančišek, ki je Lampeduso obiskal pred nekaj tedni, je ocenil, da na dnu Sredozemlja leži najmanj 20 tisoč trupel nesrečnežev, ki so jih na pot v Evropo gnale lakota, vojne, politično preganjanje. Ljudi je pozval, naj bodo solidarni in naj se jih ne izogibajo.

Stvari so v resnici dokaj zapletene. Po površnih statističnih podatkih, je na južnih arabskih obalah Sredozemlja vsaj 25 milijonov mladih ljudi, ki se komaj preživljajo in komaj čakajo, da bi se izselili s trebuhom za kruhom, predvsem v Evropo, ki je za mnoge obljubljena dežela, da tvegajo vse za nevarno pot do zaželjenega cilja.

Njihova pot se pričenja v Afganistanu, Iraku, Siriji ali na afriškem rogu, v podsaharski Afriki in Magrebu. Pri prehajanju meja morajo podkupovati policijo ali pa se predajati neusmiljenim tihotapcem s človeškim blagom.

Tako trosijo veliko denarja, najogosteje vse, kar je premogla njihova družina, kateri je izseljenec obljubil, da ji bo pomagal s prvim zaslužkom ali da bo k sebi poklical brata ali celo vso družino, ko bo le mogoče. In cena za „odhod“ znaša včasih tudi nekaj tisoč evrov.

Poti preseljevanja so različne. Nekatere so svoj čas vodile tudi preko Jugoslavije in Slovenije, saj tu niso zahtevali nobenega vizuma.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v slovenski vasici Zabrežec, na Tržaškem, skupina mladih priseljencev iz Malija v vetrovni noči potrkala na vrata hišice zraven železniške proge. Starka, ki je pogledala skozi okno je pred seboj zagledala črn obraz. Ustrašila se je in vrata tesno zaprla. Naslednje jutro so domačini na cesti našli trupla petih izstradanih in zamrzlih mladeničev.

Za Trst je to bilo prvič. Domačini so reveže pokopali na vaškem pokopališču in jim postavili spomenik, župan Dušan Lovriha pa jih je v svojem nagovoru označil kot „žrtve kapitalizma“, kar so dejansko bili.

Pozneje je reka prebežencev tekla preko italijanskih meja, predvsem pa preko morja, na južne obale in otoke, kjer ni nihče stražil.

Ob padcu berlinskega zidu in jugoslovanskih vojnah je prebežencev z Balkana bilo čedalje več. Na tisoče jih je prebegnilo iz Albanije in Kosova.

V glavnem so se ti prvi priseljenci naglo integrirali, našli delo in asimilirali. Bili so le prva kaplja v morje žalosti, ki je plimovalo iz leta v leto.

Afganski in iraški prebeženci so se skrivali pod osovje težkih tovornjakov, ki so jih s trajekti prenašali do Barija in Ancone. Iz Magreba so se podajali na pot s pomočjo domačih ribičev, dokler jih niso nadomestile kriminalne organizacije tihotapcev s človeškim blagom.

Italija predstavlja še danes vrata v Evropo, kajti večina priseljencev ne išče sreče na polotoku, pač pa želi priti na sever, v Nemčijo, Nizozemsko, Skandinavijo. Marsikdaj so tam že njihovi sorodniki in prijatelji.

Toda v Italiji so se stvari začele zapletati, tudi zaradi neurejenosti državnega aparata ter nestrpnosti, prave ksenofobije, ki so jo začele do tujcev sejati desničarske organizacije in stranke. Prednjačili so fašisti in Severna liga, ki so na nestrpnosti gradili svoj politični in volilni kapital.

Zoperstavili so se prvim zakonom, ki so urejali status tujega priseljenca, predvsem delavca, v Italiji. Vsilili so neuresničljivi koncept, da mora Italija sprejeti na svoje ozemlje predvsem tuje delavce, ki se bodo naglo prilagodili in asimilirali. Kot zgled so postavljali Romune, ki so kristjani in govorijo jezik, ki pripada neolatinskim govorom, kakor italijanščina.

Minula desetletja je Italija tolerirala priseljence, ker so ji prinašali blagostanje. Na svojem ozemlju jih je gostila poldrugi milijon. Ti so bistveno pripomogli k uveljavitvi gospodaskega modela „bogatega severovzhoda“ med Benetkami in Alpami: izkoriščanje cenene tuje delovne sile plus davčne utaje. Mala in srednja industrija sta se širili in rasli kakor gobe po dežju.

Fašisti in Severna liga so medtem že zagnali vik in krik, češ da tujci ne spoštujejo zakonov, nadlegujejo ženske, kradejo in prekupčujejo z drogo, so nasilni in umazani.

Zaman je bilo ugovarjati, da je Italija na začetku minulega stoletja pošiljala v svet milijone podobnih izseljencev, ki so jih v Ameriki obravnavali podobno kot živali in jim pripisovali iste negativne značilnosti. V Ameriki so veljali za mafijce, v Švici za tatove in nadlegovalce ženskega prebivalstva, v Belgiji je ob vhodu v bare pisalo „Prepovedan vstop psom in Italijanom“. In to že po drugi svetovni vojni! Italijani imajo kratek spomin, predvsem pa so hoteli pozabiti na lastno revščino, ki so se je komaj otresli.

Italijanska zakonodaja je zato pomanjkljiva in celo kruta. Obstoječi zakon o priseljevanju, o katerem namerava rimska vlada „razmišljati“, sta pripravila vodja neofašistov Gian Franco Fini in Severne lige Umberto Bossi za eno izmed prvih Berlusconijevih vlad. Krute posledice tega zakona so sedaj na ustih vseh.

Le nekaj primerov. Zakon določa, da je ilegalno priseljevanje zločin, ki se sodno preganja. Konkretno to pomeni, da mora sodstvo na Lampedusi sprožiti kazenski postopek proti vsem, ki so preživeli brodolom. V pričakovanju na sojenje morajo biti na razpolago oblastem v „zbirnih središčih“, ki še najbolj spominjajo na medvojne lagerje. V njih so razmere nečloveške, saj so strpani v preozke prostore, ne da bi vedeli, kdaj jih bodo lahko zapustili. Kdor more beži in se skuša prebiti preko Alp v nemške dežele.

A to še ni vse. Sodstvo preganja tudi vse, ki so nesrečnežem pomagali in jih reševali iz morskih valov. Ribičem, ki so tokrat pri Lampedusi rešili stotine nesrečnežev, so že poslali sodna obvestila in tvegajo tudi zaplembo svoje ladje, ker je bila „sredstvo, s katerim so zagrešili zločin sodelovanja pri nezakonitem priseljevanju“. To je tudi razlog, da so se nekateri redki ribiči obrnili drugam ob pogledu na nesrečneže, ki so čofotali v vodi in prosili za pomoč.

Pod pritiskom javnosti je rimski parlament te dni sprejel priporočilo, naj se kazen za ilegalno priseljevanje spremeni v slano globo. Za tujce in ribiče z dežja pod kap. Tembolj zdaj, ko v parlamentu snujejo široko amnestijo, da bi le rešili Silvia Berlusconija. Vendar je tudi ta malenkostna sprememba pod velikim vprašajem, saj sta voditelja Gibanja 5 zvezd Grillo in Casaleggio obsodila senatorja, ki sta to predlagala. Takoj jima je zaploskala desnica in ni rečeno, da bo parlament to odobril z glasovanjem. Navsezadnje je šlo le za predlog neke komisije. V Gibanju 5 zvezd pa se je vnela medtem ostra razprava med tistimi, ki zagovarjajo stališča rasistov in drugimi, ki so za bolj človeški odnos do priseljencev.

In vse to še ni dovolj. Italija je prava mačeha pri podeljevanju političnega zatočišča tistim, ki so zapustili svojo domovino zaradi preganjanja ali vojnih razmer. V zadnjih desetletjih je priznala kakih 60 tisoč primerov, medtem ko jih je, naprimer, Nemčija vsaj desetkrat več.

Pri zavračanju političnega azila se sklicujejo predvsem na Dublinsko konvencijo, ki določa, da mora begunec zaprositi za azil v prvi državi, kjer pristane. Za Kurde, ki so bežali iz Turčije, so to bile najpogosteje Grčija ali celo Ciper in Malta. Zato italijanska policija dosledno zaslišuje vse prosilce in se ravna po čudnem načelu: kogar ne razumem, zavrnem. Zato manjka tolmačev in veliko beguncev vračajo domov, čeprav jih tam morda čaka smrt.

Notranji minister Severne lige v Berlusconijevih vladah, Roberto Maroni, je večkrat dejal, da bi morali v Sredozemlje poslati vojne ladje, da bi s topovi zavračale prebežence. Ker so njegove besede odmevali v Evropi in bile deležne ogorčenja in graje, so stališče spremenili po pregovoru: „Za to, kar oko ne vidi, srce ne boli.“

Berlusconi in Maroni sta se tako dogovorila z Gadafijem, da bo zavrl beg iz libijskega ozemlja k italijanskim obalam. Izposlovala sta tudi nekaj evropskega denarja in Libiji poslala več čolnov obalne straže, orožje in municijo ter sredstva za organizacijo „zbirnih centrov“ kar na libijskem ozemlju.

Tako so v puščavi nastala koncentracijska taborišča, kjer je izhiralo na tisoče prebežencev iz subsaharske Afrike. Redkim novinarjem je uspelo dokumentirati grozo teh taborišč, ko pa je Gadafijev režim padel, so mu jih očitali, pozabljali pa, kdo jih je naročil in plačal.

„Arabske revolucije“ so destabilizirale južno obalo Sredozemlja in pritisk prebegov je sedaj močnejši, marsikateremu italijanskemu čpolitiku pa se kolca po prijateljskih diktaturah, ki so jih obravnavale s trdo roko.

Italijanska zakonodaja vsebuje tudi nekaj absurdnih določil o zaposlovanju priseljencev. Vlada je pred leti določevala število priseljencev, ki bi se lahko zaposlili v Italiji. Ti bi morali priti v Italijo z vizumom, ki bi ga konzularne oblasti podelile na osnovi podpisane delovne pogodbe. Seveda je nekaj takega nemogoče celo za italijanske državljane, kaj še za tujce.

Pa so se znašli in v raznih konzulatih arabskih, afriških in tudi latinskoameriških držav dajali vizume na dražbo. Kdor je plačal več, je dobil vizum, ostali pa so se morali vrniti domov in načrtovati tvegano ilegalno pot čez morje. Škandal, ki je izbruhnil, je pozneje pokopal prakso določanja števila priseljencev.

Ko tujec pride v Italijo mora dobiti dovoljenje za bivanje, podobno ameriški „green cart“, vendar ni vse tako preprosto. Dovoljenje je težko dobiti in birokracija je počasna. Predvsem pa dovoljenje za bivanje poteče takoj, ko tujec izgubi službo, ne glede na to, ali se mu je medtem pridružila družina. Sploh je tudi pravica do združevanje družin dokaj težko uresničljiva.

Vsi ti zapleti so med občutljivim delom italijansken družbe sprožili domiselne reakcije in dejanja solidarnosti. Tako se je veliko italijanskih žensk ponudilo, da se poročijo s priseljencem in mu tako priborijo pravico do stalnega bivanja in nato državljanstva. Poroke so bile včasih le formalnost, kateri je čez leta sledila formalna ločitev, v drugih primerih pa so bile uspešne in so na tej osnovi nastale nove družine. Nekaj takih primerov je tudi med Slovenci na Tržaškem.

Kaj storiti sedaj? Letta in Barroso sta se na Lampedusi opravičevala in obljubljala, da bosta Italija in EU storili kaj več, vendar se doslej ni nič premaknilo.

V Luksemburgu so se sestali notranji ministri držav članic EU in sklenili, da azilne politike ne bodo spreminjali. Še naprej bo toga. Pač pa so pripravljeni Italiji pomagati pri nadzoru Sredozemlja, kar pomeni večje število vojnih ladij, ki naj preprečujejo pojav prebegov ali kvečjemu pomagajo pri reševanju brodolomcev.

Kaj več si niso upali. In vendar so možne nekatere praktične rešitve, ki naj omogočijo bolj urejeno priseljevanje. Naprimer oblikovanje posebnih agencij v državah, od koder prihajajo priseljenci, ki bi jim pomagali pri izbirah in iskanju dela. Tem bi izdali dovoljenje, da se v EU preselijo legalno in da ne tvegajo nevarne poti čez morje. Ti bi tako prejeli dovoljenje za vstop v EU za določen čas, recimo eno leto, dokler ne najdejo zaposlitve. V nasprotnem primeru bi se morali vrniti domov ali prositi za podalšanje dovoljenja.

Tudi za politično zatočišče naj bi tujci prosili na diplomatskih predstavništvih v domovini in ne v Italiji ali drugi članici EU. Oblikovali naj bi tudi „humanitarne koridorje“ v primerih nuje ali po vojnah. Poleg tega naj bi države EU prilagodile in poenotile kriterije podeljevanja azila prosilcem.

Predvsem pa mnogi predlagajo, naj bi EU letno določala število priseljencev, ki jih bo sprejela, pri čemer naj bi bile te „kvote“ elastične, se pravi, da si jih lahko države med seboj zamenjajo.

Seveda, vse to bo le kaplja v morju tragedije, ki se odvija pred našimi očmi in najraje zamižimo zaradi občutka nemoči, ki nas pri tem navdaja.

In vendar bi se morali spomniti preprostega recepta, da se beg ljudi s trebuhom za kruhom rešuje predvsem tako, da se pospeši razvoj krajev, iz katerih ti ljudje bežijo. EU bi morala investirati v te države, ki jih je v preteklosti izkoriščala zaradi njihovih podzemnih bogastev in nafte, da bi tam nastala nova podjetja in zaposlovala mladino. Tudi kreditiranje malega samostojnega podjetništva bi prišlo v poštev, kot pričajo uspehi v nekaterih državah, kot je Indija. Navsezadnje tudi tujci, ki sedaj živijo v Italiji in drugih evropskih državah, marsikdaj sanjajo, da se bodo nekega lepega dne vrnili v domovino z mošnjico denarja in odprli trgovino, bencinsko črpalko, bar ali mehanično delavnico, kupili taksi ali tovornjak za prevažanje ljudi in blaga. Nekaterim je to celo uspelo. Če bi jim mednarodna skupnost namenila le del kapitalov, ki jih trosi za vojne pustolovščine in nadzorovanje človeških tragedij v morju, bi najbrž bil to zgodovinski uspeh.

Nesmiselno pa se je bati preseljevanja ljudi. Kričeče protislovje EU je, da pridiga prost pretok blaga, ukinja meje in carine, toda ne za ljudi. Svet, kakor ga sedaj poznamo, je namreč plod stoletnih preseljevanj, od Slovanov preko Karpatov do Kitajcev k obalam Indijskega oceana, Evropejcev v Amerike in podobno. Problem je le, kako dostojno urediti novo sožitje, kajti milijoni črnih sužnjev, ki so potonili v vodah Atlantskega oceana nam ne morejo biti za zgled.

Stojan Spetič