Že četrti dan v Italiji vre. Od Turina in furlanske nižine do pete apeninskega škornja stotine ljudi zaseda cestna križišča, vhode na avtoceste, železniške postaje. Industrijski Turin je obkoljen in desetine vlakov z delavci ne potuje po zasedenih tirih. Tovornjakarji so s svojimi kamioni zaustavili promet po gospodarsko življenjskih prometnih žilah. Vstajniki oblegajo palače oblasti: občine, pokrajine, deželne vlade. Demonstranti z grožnjami silijo trgovce, naj spustijo navojnice in zaprejo svoje obrate. Mesta morajo zamreti. {jcomments on}

 

V Italiji se dogaja vstaja jeznih, razočaranih, naveličanih. Na tisoče jih je vsepovsod. Mahajo z italijanskimi trobojnicami in poudarjajo, da so nepolitični. „Med nami ni rdečih ne črnih“, poudarjajo voditelji vstajniškega gibanja in očitno mižijo pred dejstvom, da organizirana mladež pozdravlja s fašističnim pozdravom, s stegnjeno roko. Mednje so se vrinili mladi nacisti gibanja „Nova sila“ in rimski aktivisti „Casapound“, ki že dalj časa agitirajo in poudarjajo predvsem socialno ogrožene sloje in njihovo stisko zaradi nezaposlenosti, revščine, pomanjkanja družbene solidarnosti. V ta namen so zelo aktivni na spletu in vseh socialnih forumih. Kljub temu pa včasih bruhne na površje njihov fašistični navdih.

V Savoni, na ligurski obali, so naprimer prisilili lastnika knjigarne, da je zaprl obrat. Še pred tem so mladci kričali, da je „knjige treba zažgati“…

Na jugu države, v Kalabriji, Apeliji in Kampanji so vstajniki napadli sedeže sindikatov, delavske zbornice. Sindikatov ne marajo, čeprav so sami organizirani v najrazličnejša strokovna gibanja. Vsega jih je 12, od tovornjakarjev do kmetov, od obrtnikov do malih industrijcev, od trgovcev do brezposelnih.

V novinarskem poenostavljenem jeziku jih imenujejo „vile“, pa ne naše, gozdne, temveč kmečke vile za zbiranje sena ali kidanje gnoja. Začetek gibanja „vil“ sega nekaj let nazaj v Sicilijo, kjer so se kmetje upirali in šli na ulice in trge noseč svoje vile, češ nekoga bomo pač morali nabosti, da nam bo oblast prisluhnila. Že tedaj se je šušljalo, da je v ozadju gibanja stala mafija, nevidna a močna pokroviteljica vsega, kar je proti oblastem in jih lahko pogojuje.

Takega vstajniškega gibanja Italija ne pomni desetletja. Predvsem ne pomni, da bi se omenjene stroke združile in nastopile s tako ihto prav v dneh, ko je italijanska vlada Enrica Lette ponovno pridobila zaupnico v parlamentu na podlagi svojega „stabilizacijskega programa“, ki ji ga je vsilila evropska trojka.

Očitno je, da je vstajniško gibanje, v katerega so se vrinile neonacistične organizacije in kriminalne združbe, razumelo, kdaj je napočil pravi trenutek. Ljudje so zaradi krize razočarani, celo obupani. December je mesec plačevanja davkov in zavarovalnih premij, po katerem ne ostane več nič za praznično obdarovanje.

Na koga naj se ljudstvo jezi, če že ne na oblast? Na politiko, ki itak ne uživa velikega slovesa, prav nasprotno, javnost jo mrzi in prezira, politikom očita njihove privilegije in plače, vladi in parlamentu pa zameri, ker se uklanjata evropski trojki in njenim diktatom.

In prav te dni je kakor strela z jasnega, kot potrditev prezira do politike, prišla razsodba ustavnega sodišča, po kateri je volilni zakon zadnjih osem let neustaven, kar pomeni, da so parlament, vlada, celo predsednik republike nelegitimni.

Vstajniki so to razumeli po svoje, češ da je v državi vse nezakonito, začenši z davki, ki da jih pestijo in ne pustijo dostojno živeti. Najbrž ni naključje, da so davčne agencije med prvimi tarčami protestnikov.

V padski nižini so govedorejci razjarjeni zaradi mlečnih kvot. Ker so, s tihim pristankom oblasti, leta in leta goljufali in presegali določene količine mleka, jim je EU naložila globe, ki naj bi jih – bogve zakaj – morala plačati zanje država. Od tod tudi močna protievropska nastrojenost, ki prihaja do zahteve, naj Italija izstopi iz EU in ponovno uvede šibko liro, s katero je bil izvoz blaga na tuje vsekakor lažji.

Tovornjakarji so jezni zaradi naraščanja cene goriva. Prav to je bil povod prvega nastopa vstajnikov z vilami pred poldrugim letom dni na Siciliji.

Skratka: proč iz EU, stran parlament in vlada, celo predsednik republike…Vsi naj odstopijo. In kaj potem? V programu, ki ga je obelodanil vodja vstajnikov, 51-letni Danilo Calvani, kmetijski podjetnik iz Latine pri Rimu, ki se po Italiji vozi z luksuznim jaguarjem, pravi pa, da je na beraški palici, je jasno in nedvoumno zapisano: „Potem bo treba razpisati nove volitve. V obdobju do volitev naj državo vodi komisija predstavnikov sil javnega reda.“

Po domače povedano, vojaška hunta…

Nemir se širi od mesta do mesta, toda javnost je vznemiril predvsem dogodek v Turinu. Tu so namreč policisti, ki so bdeli nad demonstracijo, kakor na ukaz sneli svoje šleme, položili gumijevke in se začeli prijazno pogovarjati z demonstranti. Nekateri so poudarjali, da so tudi sami slabo plačani. Notranji minister Angelino Alfano, do včeraj Berlusconijev pribočnik, si obnašanja policistov ne zna razložiti. Toda javnost razume njihovo sporočilo, posebno še, ker je ista policija v četrtek dopoldne v Rimu surovo pretepla študente, ki so protestirali na ulici. Prav tako je policija osamila v Turinu dijake in delavce, ki so z rdečimi sindikalnimi zastavami in partizansko pesmijo oporekali „vstajnikom“ njihovo domnevno nepolitičnost.

Voditelje „vstaje“ ni nihče vprašal, naj pojasnijo, kaj pomeni njihov program. Danilo Calvani medtem stopnjuje svoje grožnje in poudarja, da bo prihodnji teden priredil pohod vstajnikov na Rim, kjer bodo oblegali sedež parlamenta. Obljubil je celo, da bodo v Rim lahko odpotovali s posebnim vlakom in to zastonj.

Zelo resno je dodal tudi poziv prebivalstvu, naj pripravi zaloge hrane in vsega, kar potrebuje, ker da vstajniki nameravajo povsem ohromiti državo in trgovinsko omrežje. S tem se seveda ustvarja psihoza obsednega stanja.

Grožnje vstajnikov so bile v četrtek predmet posebne seje parlamentarnega odbora za nadzor tajnih služb, ki so že pred nekaj tedni opozarjale oblast, da se na polotoku nekaj kuha.

Tembolj so grožnje vstajnikov nevarne, ker prejemajo politično podporo Berlusconijeve stranke, Severne lige in gibanja bivšega komika Beppeja Grilla. Vsi skupaj predstavljajo vsaj polovico parlamenta.

Grillo je policijo naravnost pozval, naj ne ščiti več politikov in „palače oblasti“, naj raje prestopi na stran ljudstva, medtem ko je Berlusconi bolj previden. Lettovo vlado je pozval, naj se pogaja z vstajniki, sam pa je z njimi najprej napovedal srečanje, potem pa k njim poslal svojo pribočnico Danielo Santanche’, ki velja za „jastreba“ v stranki.

Kako so reagirale vladne stranke? Demokrati so ravnokar izvolili na primarnih volitvah svojega novega tajnika, mladega florentinskega župana Mattea Renzija, ki je Lettovo vlado pozval, naj takoj uresniči ustavno reformo in ukine senat, zmanjša število članov poslanske zbornice, odpravi pokrajine in odobri volilno reformo.

Slednjo je imel na dnevnem redu prav senat, kjer ni prave večine in so se morale pogajati vse stranke, zdaj pa Renzi in njegovi silijo, naj se je loti poslanska zbornica, kjer imajo demokrati absolutno večino vsled „večinske nagrade“ iz sicer neustavnega volilnega zakona. Demokrati naj bi se medtem že dogovarjali z majhno zavezniško levičarsko stranko (Levica, ekologija, svoboda) in Grillovim gibanjem. Renzi bi najraje videl volilni sistem, kjer bi balotaža odločala o tem, kdo bo premier in o večinski nagradi, ki bi mu pripadala v parlamentu.

Ugibanj, kaj se bo zgodilo prihodnje dni, je veliko. Nekateri menijo, da se bo vstajniško gibanje izpelo, drugi pa, v prepričanju, da za vstajniki deluje dobro pripravljena organizacija, napovedujejo vstaji nov vzpon.

Malokdo verjame, da bo vstaja privedla do državnega udara, češ da v Evropi to ni več mogoče. Lahko pa se zgodi, da bi vlada ob naraščanju nasilja in ohromitvi države uvedla posebno stanje. Najverjetneje pa je, da skušajo organizatorji vstaje iz ozadja pogojevati politiko in se medtem pripravljajo na majske evropske in, kdove, tudi italijanske parlamentarne volitve. (sts)