Ustanovitveni kongres Združene levice v Sloveniji: za Evropo ljudi, ne kapitala!

Združena levica, ki jo sestavljajo Demokratična stranka dela, Iniciativa za demokratični socializem in Stranka za trajnostni razvoj Slovenije – TRS, s skupnim nastopom na evropskih volitvah sporoča, da je drugačna Evropa ne samo mogoča, ampak tudi nujna-

Na ustanovnem kongresu Združene levice, ki je potekal minulo soboto v Unionski dvorani v Ljubljani, sta nastopila Aleksis Cipras, vodja grške Sirize, najnaprednejše politične sile v državi, ki jo je kriza najhuje prizadela in ki ima na naslednjih volitvah realne možnosti za uspeh ter Heilig, predstavnik nemške Die Linke. Cipras je omenil nevarnost nacifašizma, ki je dvignil glavo v Ukrajini, in evropskega neokolonializma proti vzhdonim in južnim periferijam.

Kongres je uvedel s svojim nastgopom tržaški igralec Boris Kobal, ki je spregovoril o svojem članstvu v KPI, nato pa na svojstven način podal razmišljanje Giorgia Gaberja o tem, zakaj je kdo bil komunist. 

Predstavniki DSD Violeta Tomič, IDS Luka Mesec in TRS Matjaž Hanžek so nagovorili občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo Unionsko dvorano, ki sprejme več kot 500 ljudi. Hanžek je poudaril nujnost ekološkega socializma, Violeta Tomič se ni sramovala poudariti, da se je v socializmu živelo bolje in da z izginotjem srednhega sloja zaradi krize narašča število proletarcev. Luka Mesec je dejal, da je demokratični socializem rešitev za Slovenijo in Evropo. Najprej v Evropi, medtem ko se v Sloveniji morajo združiti vse sile, ki odklanjajo kapitalizem in njegovo sprevrženo ekonomsko politiko. Za to socialdemokracija nima odgovora, ker je mrtva, le da tega noče priznati.

Sledil je podpis nastanka Združene levice. Zasedanje se je zaključilo s petjem Internacionale. Veliko je bilo dvignjenih pesti in tudi kakšna solza je kanila po licih prisotnih.

Evropska unija je leta 2012 prejela Nobelovo nagrado za mir. V utemeljitvi je bilo zapisano, da si jo zasluži zaradi več kot šestih desetletij prispevanja k razvoju miru, sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi. Slovenski in evropski politiki, tako desni kot levi, so bili takrat enotni v navdušenem sprejemanju nagrade in v zagotavljanju, da je Evropska unija eden najpomembnejših civilizacijskih projektov v zadnjem stoletju. Evropa, ki nam jo slikajo vsakokratni evropski komisarji, predstavniki Evropske centralne banke in drugi visoki uradniki, je še vedno Evropa bleščečega razvoja in neslutenih priložnosti. Največji gospodarski prostor pod soncem, v katerem naj bi vsakomur, ki ima dobro podjetniško idejo, lahko uspel preboj. Hkrati se evropski politiki radi pohvalijo, da je v primerjavi z Združenimi državami Amerike in drugimi gospodarskimi velesilami Evropa še vedno prostor solidarnosti in socialne blaginje. Razgradnja socialne države naj se ne bi zgodila. Da si razblinimo iluzije o tako idilični Evropi, je dovolj, da se ozremo k njenemu obrobju.

Grčija, Španija, Portugalska in države vzhodne Evrope tako kažejo povsem drugačno podobo. Četudi nobena od teh držav ni v vojni, nikakor ne moremo govoriti o miru in spravi, saj v vsaki od njih divja neizprosna socialna vojna bogatih proti revnim. Bogatih in vplivnih, ki slikajo zgornjo podobo, in revnih, ki živijo njeno dejanskost. Resničnost, ki je tako bedna, da ji ni para v obdobju po drugi svetovni vojni. Rekordna brezposelnost, deindustrializacija, vse višji javni in zasebni dolgovi, revščina in razpad vseh socialnih, zdravstvenih in pokojninskih sistemov so resničnost milijonov delovnih Evropejk in Evropejcev, ki vsak mesec težje spraskajo za kruh. Vladajoči na njihov nemogoč življenjski položaj odgovarjajo z zahtevo po še večjem odrekanju, po še ostrejših varčevalnih ukrepih in po še globljih rezih v javno porabo. Več ko bo odrekanja, večje naj bi bilo blagostanje. Blagostanje je sicer res vse večje, a le za milijonarje in milijarderje, ki so na račun krize močno obogateli, ne pa za veliko večino prebivalk in prebivalcev EU, ki jih tare vedno hujša brezposelnost in vedno večja črnogledost glede prihodnosti, v kateri vladajoči ne obljubljajo nič drugega kot še več odrekanja!

V Demokratični stranki dela, Iniciativi za demokratični socializem in Stranki za trajnostni razvoj Slovenije – TRS do takšne Evrope nismo zgolj skeptični, temveč jo popolnoma zavračamo! Zavračamo tak razvoj v nerazvitost, vse hujše omejevanje osnovnih demokratičnih in človekovih pravic in vse večje uničevanje socialne države. Namesto tega verjamemo, da je mogoče graditi na dediščini evropskega humanizma in razsvetljenstva, na dediščini delavskih in narodnoosvobodilnih bojev, v največji meri zaslužnih za izborjene pravice, ki se danes tako sistematično najedajo. S skupnim nastopom na evropskih volitvah želi Združena levica tudi slovenskim volivcem ponuditi možnost, da glasuje za drugačno Evropo. Ne za Evropo sebičnih in kratkovidnih interesov kapitala, temveč za Evropo delovnih ljudi, resnične blaginje in sonaravnega razvoja – za socialistično Evropo!