Aldo Rupel
V zvezi z napisi TITO na pobočjih hribov na Goriškem je precej sprenevedanja in neznanja. Ljudje nasedajo novim razlagam, ki nimajo blage veze z izvorom in sporočilnostjo tistih napisov. Usmerjena propaganda jih prikazuje kot simbole „temačnih časov enoumja“ in poveličevanje odgovornega za „povojno zlo in trpljenje“.
Namen tega prispevka ni razčleniti ne prvega in niti drugega skupka izrazov, kar bi zahtevalo poglobljeno in dolgo analizo, če ne bi hoteli pasti v fraze in parole, ki bi bile prav tako „šibke“, kot so navedeni izrazi.
{jcomments on}
Na Sabotinu je napis, z dodatkom zaimka NAŠ, postavila graničarska enota Jugoslovanske ljudske armade po razmejitvi leta 1947 in je ležal nekaj sto metrov levo od naknadnih. Obrnjen je bil veliko bolj proti Gorici kot proti Novi Gorici. Zato je jasno, da ni imel ideološko propagandnih namenov, saj tedaj ni bilo na Goriškem in širše na Primorskem človeka, ki bi dvomil v povezovalno vlogo imena komandanta pravkar zmagovito zaključene vojne. Predstavljal pa je sporočilo Italiji, da je Primorska, sicer brez Gorice, dokončno priključena Jugoslaviji.
Pred kongresom Zveze socialistične mladine Slovenije leta 1972, ki je potekal v Novi Gorici, so prireditelji sestavili in namestili nov napis, ki je gledal bolj proti mestu, ki se je po dvajsetih letih že razvilo in gostilo delegate iz vse Slovenije. Prav zanimivo bi bilo dobiti kje seznam tedanjega razširjenega republiškega vodstva Zveze socialistične mladine in prebrati imena, ki so sedaj sestavni del političnega življenja.
Napis nad Renčami je prav tako nastal pred skoraj sedemdesetimi leti, ko se je na mednarodni ravni odločalo o pripadnosti Primorske. Tudi ta napis je pred šestimi/sedmimi leti kazal znake rušenja, ki so ga nekateri razlagali z nočnim ritjem divjih prašičev, dokler niso neko noč lovci na preži opazili senco, ki je prevračala kamne: moški je imel okrog vratu „bel obroček“…
Leta 1953 je potekalo v Okroglici pri Šempasu množično zborovanje (sredstva obveščanja so pretirano pisala o 300.000 udeležencih, a že 100.000 bi bila ogromna masa ljudi). Govornik je bil Tito, ki prav gotovo ni prišel prepričevat ljudi o komunizmu, marksizmu in sorodnih ideologijah, temveč dovolj blizu meje povedat Italiji (Predsednik vlade Pella), da ne bo Jugoslavija dovolila na silo razrešitve tržaškega vprašanja, kot je to nameravala zahodna soseda, ki je premaknila vojaške enote na mejo. V takšnih okoliščinah je nastal tretji napis Tito nad Rihemberškim gradom: v naletu in navdušenju prebivalstva in organizacij, v katere so bili včlanjeni.
Mimogrede – tedaj je Italija zaprla meje, da bi preprečila Slovencem s Tržaškega in Goriškega udeležbo na zborovanju… vedno pa se govori le o jugoslovanskih omejitvah pri prehajanju meje… (pa tudi šole iz Nove Gorice so čez mejo prehajale povsem brez birokratskih zapletov, medtem ko so goriške morale pošiljati prošnje v Rim in čakati po dva meseca).
Vrnimo se na Sabotin. Prepričano trdim, da bi napis že zbledel oziroma bi ga prekrilo grmovje in gorska trava, če bi ne – v tem primeru pa res iz ideoloških vzgibov – krog nestrpnežev enkrat kamne razmetalo po pobočju. Sledilo je ‘grafitno pogovarjanje’ z raznimi variantami in nato pravna poteza z nakupom dela zemljišča, s čemer ni bilo več povsem dostopno. Napis se je skrajšal na samo ime brez svojilnega zaimka in je postal cilj vsakoletnega pohoda na predvečer zaključka druge svetovne vojne – spet nobene povezave z levo ideologijo. Prave „ideologe“ pa je raznašalo do take mere, da so pred štirimi ali petimi leti prišli izzivat z gorjačami. Ker sploh niso bile dovolj zastrašujoče, so po umiku med grmovje ‘ideologi’ začeli metati kamne na udeležence prireditve…
Pojavnost razširim na ‘napenjanje mišic’, ki poteka v Sloveniji v zvezi s preteklostjo, samoupravnim socializmom, zvezno državo in njenim simbolom – Titom. Prepričan sem, da se to dogaja v okviru revizionističnega načrta spreminjanja preteklosti, ki pač peče, ker je bila (seveda relativno – kje pa je kaj povsem absolutnega?) uspešna in na mednarodni ravni tudi priznana. Sedaj se je temu dodala nova postavka: desno liberalistična politična opcija je zastavila celoten svoj življenjski načrt na gnilobi leve svetovno nazorske paradigme, ki jo je treba brisati, ker naj bi bil kapitalističen sistem prodornejši, živahnejši in osnovan na individualizmu v nasprotju z nekdanjim „kolektivizmom“. Sedaj pa se postopoma a pospešeno sesuva, slovenska zadolženost je celo nekoliko višja od celotne nekdanje jugoslovanske…
Zato je treba državljanom dvigati dimne zavese z uničevanjem simbola prejšnje ureditve, v katero se itak nihče ne bo vračal, saj bi to pomenilo zanikati zgodovinsko dialektiko, so pa znaki, da začne javnost upoštevati iste vrednote, da bi našla novo pot. Slednja pojavnost ne le moti, ker stavi na laž evforijo samoosvajanja in tedanje številne fate morgane, za katere smo napovedovali, da so resnično, temveč posega v oprijemljive interese in v možnost, da morebitna nova zavest razkrije grabež, ki se je zgodil v imenu prostega trga.
Lahko je bilo govoriti o ‘zgodbi o uspehu’, ki pa se je osnoval na kapitalski akumulaciji celotnega sistema vsega naroda in je v dveh/treh/ letih prešel v zasebne roke posameznikov ali mrežnih povezav. Domneve o njihovi politični barvi niso bistvene. Dejstvo je, da so vse politične opcije vključno s Cerkvijo sprejele pristope turbokapitalizma. Akumulacija je pošla in sedaj smo pri sedmih suhih kravah.
