Trst je zadnje dni vznemirjen zaradi samomora kriškega župnika Maksa Suarda, ki naj bi v poslovilnih pismih priznal, da je pred 17 leti imel nedovoljeno razmerje s trinajstletno deklico.
{jcomments on
Truplo je odkril tržaški nadškof Crepaldi, ki je dal zadevi precejšnjo publiciteto, čeprav temeljnih informacij ni še nudil javnosti. Šel je maševat v Križ, kjer je del vernikov zapustil cerkve v znak prostesta in zdaj baje načrtuje celo baklado v župnikov spomin. Večja skupina dijakov prof. Suarda pa je napisala javno pismo, v katerem se o njem izraža zelo spoštljivo.
V zadevo se je grobo vmešal tržaški italijanski dnevnik Il Piccolo, ki daje velik poudarek domnevnim odgovornostim „slovenske skupnosti“, poudarja domnevno župnikovo nasprotovanje rabi italijanščine in podobno. Prav tako daje poudarek domnevnim odgovornostim slovenskega vikariata v tržaški škofiji.
Bralci „Iskre“ se lahko upravičeno vprašajo, kaj nas vse to briga, saj se nas ne tiče. In je tudi res. Pa vendar…
Naše razmišljanje je namenjeno predvsem mladim in župljanom v krajih, kjer se je vsa ta zgodba odvijala, od dolinske občine do Križa.
Poglejmo najprej, kaj je v tej zgodbi nespornega. Dogodek izpred 17 let, ko je 30-letni duhovnik Maks Suard nadlegoval (ali imel nekajmesečno razmerje) s trinajstletno deklico, je krivec priznal v svojih pismih. Vsaj tako pravijo na škofiji, saj pisem niso objavili.
Tedaj naj bi o vsem tem obvestili slovenskega vikarja na škofiji Vončino, ki pravi, da je bila informacija nepopolna in da je stvar bila pač puščena pozabi. Med vrsticami dajejo kronisti razumeti, naj bi cerkvena oblast skušala prepričati družino prizadete deklice, naj o zadevi molči, morda tudi z obljubami o materialnih ali drugih nadomestilih. Mi te informacije ne moremo preveriti. Je pa gotovo, da je cerkvena oblast takrat zamižala in molčala, ko bi morala pedofila kaznovati in obenem prepričati, naj se zdravi. Odstraniti bi ga morali iz krogov, kjer bi bil v nenehnem stiku z mladoletniki (šola, skavti), saj bi lahko ponovil svoje nemoralno bolezensko početje.
V tem je namreč srž. Pedofilija je v bistvu bolezensko nagnjenje, ki potrebuje ustrezno psihološko in terapevtsko pomoč, ne pa molk in potuho. Suardu bi pomagali, če bi takoj posegli in mu pomagali. Verjetno bi bil danes še živ in aktiven, tako pa je ob spoznanju, da se mu svet ruši, ker se je podrla koprena spoštovanja ljudi okoli njega, sklenil bežati iz življenja, stran od soočenja s svojimi odgovornostmi.
Je torej kriva cerkvena oblast? Recimo, da se odgovornosti ne more kar tako otresti. Pred 17 leti je cerkev po celem svetu skrivala primere pedofilije, duhovnike premeščala in skrivala, dokler se niso pričeli (najprej na Irskem in v ZDA) protesti posiljenih fantov in deklet in je moral Vatikan poseči v zadevo. S prihodom papeža Frančiška je cerkev zavzela do pedofilov v lastnih vrstah stroge kriterije in z njimi ravna neusmiljeno, čeprav se še sedaj ni lotila ključnega problema, se pravi odprave celibata. Kajti duhovnik, ki bi imel normalno razmerje z zrelo žensko, bi ne iskal stranpota med mladoletnicami(ki), vedoč, da jih utiša že njegova javna avtoriteta in institucionalizirano spoštovanje okolja.
Kajti pedofili so v glavnem izredno prebrisani in inteligentni ljudje, ki se znajo približati mladoletnikom in jih očarati s svojo osebnostjo. Tako je mogoče razlagati pisma in izraze solidarnosti dijakov in vernikov, ki se jim župnikovo oz. profesorjevo počerje zdi neverjetno in se z njim nočejo sprijazniti, ker si ne vedo razlagati protislovja med gnusnim početjem in bleščečim zgledom navideznosti.
Seveda je treba tu takoj poudariti, da pedofilija ne zadeva samo duhovščino, pač pa tudi druga okolja, začenši z družinami, šolo in mladinskimi organizacijami, kot so skavti ali športna društva. Nekatera okolja so v tem pogledu prozornejša in podvržena večji kontroli, druga pa, kot družine, pa povsem zaprta.
Tu pa se prične drugi del našega razmišljanja, ki je bolj politične narave. Tržaški dnevnik, ki je glasilo znanih krogov (od desnice do PD), daje namreč aferi pedofila-samomorilca velik poudarek, pri čemer nenehno podčrtuje, da je bil rajni duhovnik aktiven v slovenskih krogih, da je imel podporo slovenskega dela cerkve, da so ga v Križu imeli slovenski verniki radi… In ne samo to, Suard naj bi bil nasprotnik sedanjega škofa Crepaldija, ki je v tej zadevi izredno, hkrati pa dokaj selektivno aktiven.
Bralec ima občutek, da se skuša ustvariti enačenje med Slovenci v Trstu in pedofilom, kakor če bi v večinskem narodu na Tržaškem ne bilo podobnih primerov. V istem časopisu smo brali o profesorjih in učiteljih telovadbe, ki so bili zaprti in sojeni zaradi nadlegovanja učenk in učencev, vendar je pri tem bila kronika kar se da diskretna in taka, da bi obešala na veliki zvon pikantnih podrobnosti ali, kako naj rečemo, narodnostnih ali političnih teženj krivcev.
Skratka, zdi se nam, kakor da bi se kdo oprijel afere pedofila samomorilca, da bi lahko ustvaril v mestu do Slovencev negativno vzdušje, potem ko je nekaj tednov gnal gonjo proti predsedniku občinskega sveta Iztoku Furlaniču zaradi njegovih izjav o tem, kdo je zares osvobodil Trst v drugi svetovni vojni in o rabi slovenščine v občinskem svetu.
Nam se namreč zdi, kakor da smo priča psihološki pripravi na 13. november, ko bo tržaški občinski svet skušal odstaviti Furlaniča z mesta predsednika občinskega sveta in ga tako kaznovati za njegova prepričanja in zahtevo, naj se glede slovenščine spoštuje zakon.
Kajti povprečni in ne preveč inteligentni bralec tržaškega italijanskega dnevnika si bo gotovo ustvaril mnenje, da so „rdeči Slovenci“ (slavokomunisti) pač „titovci“ , „okupatorji“ in „infojbatorji“ . Vsaj v tolikšni meri kot so v njihovih očeh „beli Slovenci“, katoliški verniki in duhovščina sami pedofili ali pa pedofilom dajejo potuho.
Tako posiljevanje javnega mnenja in ščuvanje k narodnostni nestrpnosti se nam zdi prav tako obsodbe vredno kot primer pedofilije, ki ga komentiramo. (sts)
