Med propagando in resnico zeva globoka vrzel, na nas je, da znamo ločevati med obema bregovoma. Kdor tega ne ve ali noče, zavestno zavaja javnost. Leto se izteka in tradicionalno vsak skuša opraviti obračun minulih mesecev. Tudi Slovenci v Italiji, ki nam država in matica ne zagotavljata še mirnega in varnega življenja ter pogojev za nadaljnji razvoj.

{jcomments on}

 

Leto 2015 je bilo za slovensko narodno skupnost v Italiji vse prej kot uspešno. Lahko mirne duše rečemo, da se je naš položaj poslabšal in da nam grozijo nevarnosti, za katere smo morda mislili, da so že zdavnaj mimo.

Deželna reforma krajevnih uprav nam jemlje pravico, da upravljamo ali soupravljamo ozemlje, na katerem živimo in storitve, v katerih naj bi se postopoma uveljavljal naš doslej zapostavljeni jezik. Prisilno združevanje občin pod okriljem večjih urbanih centrov pomeni, da manjšina ne bo imela več svojih upraviteljev in da bodo o vsem odločali drugi.

V Beneški Sloveniji je prisilno združevanje razbilo krhko enotnost narodnostno mešanih občin in povezanost naše skupnosti. Glavo dvigujejo nasprotniki Slovencev, ki novi (bržkone dokončni) val raznarodovanja prikazujejo kot boj za ohranjanje starodavnih prakorenin in govorov, kot so rezijanščina, nediško, po našim itd. Pri tem jim vladajoče stranke gredo na roko.

Na Tržaškem bo centralizacija storitev brez najmanjšega dvoma znižala raven naših manjšinskih pravic, predvsem pa ne bomo več odločali o namembnosti ozemlja in urbanističnih izbirah, kakršnekoli bi že bile.

Na Goriškem prihaja do večjega ločevanja med Tržičem z okolico ter mestom Gorico, ki bo posrkalo slovensko okolico.

Nekaj upanja, da se bo kaj spremenilo, lahko vlagamo v pogajanja z opozicijo, ki jo je sprejela deželna vlada, ko je spoznala, da ji trda prede zaradi priziva tretjine furlanskih občin, Števerjana in Doline, na deželno upravno sodišče. 

Razvpito sožitje medtem temelji na spreminjanju zgodovine in pristajanju na kriminalizacijo NOB in našega naroda. V zameno pričakujemo drobtinice z mize, kjer sedijo oblastniki.

Leto 2015 je bilo tudi leto sistenskih reform na državni ravni. Volilna reforma, ki sta jo vsilila Renzijeva vlada, zloglasni Italicum ščiti pravico do zastopanosti južnotirolskih Nemcev in frankoprovansalcev iz Doline Aoste, ne pa Slovencev v Furlaniji Julijski krajini in to v brk določilom zaščitnega zakona iz leta 2001. Oblikovanje volilnega okrožja od Milj do Trbiža sploh ne jamči, niti ne olajšuje izvolitve slovenskega parlamentarca. Po najresnejših predvidevanjih ga več ne bomo imeli. Niti v senatu, ki pa bo itak drugorazredna zbornica brez pristojnosti.

Če bodo sistemske reforme, ki jih vsiljuje PD, šle do konca, bo prej ali slej prišlo do združevanja dežel in oblikovanja skupne dežele Triveneto. V tem primeru lahko predvidevamo, da bomo izgubili svoje predstavništvo tudi v tem deželnem zakonodajnem organu, kakor smo jih v bistvu že izgubili z ukinitvijo pokrajin in združevanjem občin.

Slovenska narodnostna skupnost, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja bila nekakšna „država v državi“ se dejansko spreminja v folklorno skupnost, ki bo preživela samo na račun javnih miloščin, brez lastnega življenskega zagona. Upamo si trditi, da je to nov program postopne asimilacije.

In kakšni so letošnji uspehi? Renzijeva vlada je, kot vse druge vlade poprej (celo Berlusconijeve) potrdila letne prispevke za kritje stroškov naših kulturnih in drugih ustanov, kot določa zaščitni zakon iz leta 2001. Vse dosedanje vlade so se izgovarjale na nujno varčevanje in so te prispevke skušale oklestiti. Sledila so običajna pogajanja in romanja v Rim in končni kompromis, ki pa ni nikoli v celoti spoštoval zakonskega določila o prispevku 20 milijard lir (10 milijonov 622 tisoč evrov) letno.

Letos in za prihodnje dve leti bo država namenila 10 milijonov evrov, kar pomeni, da bomo v treh letih proračunskega načrta prikrajšani za skoraj dva miliona evrov. Recimo, da bi s tem denarjem prenovili Stadion 1.maj ali Narodni dom pri sv. Ivanu…

Novost je vsekakor milijon evrov, ki nam ga namenja deželna uprava, prvič po dolgih letih. Tega ne gre zamolčati in je vredno priznanja.

Nič ne vemo o reformi založništva in podpori Primorskemu dnevniku, ki so jo komunisti v parlamentu izbojevali leta 1991. Naš edini dnevnik še vedno živi in dela v stiskah in skrajni negotovosti. Obljube so itak zastonj. 

Obnoviti je treba tudi triletno konvencijo za slovenske oddaje RAI. Po več kot dvajsetih letih bi bil skrajni čas, da predsedstvo vlade, ki konvencijo plačuje, okrepi slovenske telecvizijske oddaje, ki so še vedno eksperimentalne in obsegajo pol ure dnevno. Za primerjavo naj bo TV Koper-Capodistria. 

Na življenjskem področju manjšinskega šolstva ni veliko sprememb. Okleščeni dekret je tudi tokrat obšel problem avtonomije šolskega ustroja, ostali problemi pa so itak skupni celotni vzgojni skupnosti v državi. Tudi v tem primeru so razlike z ostalima deželama s posebnim statutom in manjšinami na svojem ozemlju zelo očitne, kljub temu, da nas prepričujejo, naj zatiskamo očmi pred dejstvi.

Kaj pa nas še čaka? Vstop balkanskih držav (od Črne gore do Makedonije, BiH in Srbije) v NATO, za kar se ogreva slovenska poslanka v italijanskem parlamentu, se nas ne tiče.

Odprto ostaja kvečjemu vprašanje revizije našega zaščitnega zakona, ki po 14 letih poka po šivih. Zadostovalo bi odpraviti iz niza njegovih členov dodatek „brez stroškov za državo“ in bi sklop zaščitnih norm zaživel novo obdobje. Kajti dodatek, ki ga je med parlamentarno razpravo vsilil proračunski odbor, pomeni dejansko zamrznitev tistih členov in njihove vsebine.

Čudežna beseda, ki jo je čuti tudi pri nas, so „reforme“. Katere pa ne povejo, kvečjemu govoričijo o njih. Seveda bi bile potrebne spremembe, ki naj bi bile funkcionalne našemu razvoju, ne pa podrejene novim sistemom razdeljevanja javnih podpor.

Začenši z reformo manjšinskega predstavništva. Glede na to, da ga v zakonodajnih organih ne bomo imeli več, je vredno razmišljati o tem, da bi spremenili z zakonom določen sistem imenovanja paritetnega odbora, kateremu je dodeljena naloga, da skrbi za izvajanje našega varstva in pravic. Če bi deset članov tega odbora lahko neposredno izvolili Slovenci v Italiji bi gotovo imeli večjo moč. O tem bi morda bilo vredno razmišljati.