O nedeljskih upravnih volitvah v Italiji bomo morali še dolgo razpravljati. Potrebne bodo analize pretokov glasov in raziskave pravih motivacij volilcev, predvsem na levici.

{jcomments on}

 

Volilo naj bi 13 milijonov upravičencev, dejansko pa jih je dobra tretjina (4,5 milijona) ostala doma. V Trstu je ostala doma polovica volilcev.

Na splošno vzeto je Renzijeva PD prejela krepko klofuto, vendar se volilci niso preusmerili na levo, pač pa k protestnim gibanjem, kot je Grillovo „5 zvezd“. Temu se morda nasmiha zmaga v Rimu. Čeprav ni niti iz trte izvita možnost, da se Berlusconi dogovori z Renzijem za rošado: izvolitev njegovega kandidata Parisija v Milanu v zameno za podporo Giacchettiju v Rimu. Renzi bi tako uresničil sen o „Nacionalni stranki“.

V Neaplju prepričljivo vodi protikorupcijski sodnik Luigi De Magistris. Domala povsod, z izjemo Trsta, je skrajna levica zbrala med 4 in 5% glasov. Če bi bile predčasne volitve, bi imela kakih 20 poslancev in torej več vidljivosti.

Vsekakor bo povsod potrebna balotaža, saj je PD povsod izgubil dobršen del glasov. Zato Renzi poudarja, da se ga upravne volitve ne tičejo. Star pregovor pravi, da ima zmaga veliko očetov, poraz pa nikogar.

Tudi v Trstu bo potrebna balotaža, vendar zdaj vodi desničar Di Piazza za dobrih 10% prednosti pred Cosolinijem, ki tako plačuje za oholost PD. Med Slovenci se je PD vsekakor obdržal predvsem zaradi odkrite podpore slovenskih laične in katoliške komponente, podaljškov SKGZ in Ssk. Rezultat bo prisotnost Repinijeve v občinskem svetu, kjer Slovenci še nikoli doslej nismo bili tako izolirani.

Združena levica z edinim slovenskim županskim kandidatom Iztokom Furlaničem očitno ni prepričala in je bila poražena, saj ni dosegla niti 2% glasov. Zanimivo pa je, da je ZL v okrajih, kjer velja proporčni sistem, skoraj podvojila svoje glasove. Furlaniča, ki je doslej predsedoval občinskemu svetu, v njem več ne bo, kakor tudi ne bo nobenega komunista več. Najbolj zagrizeni antikomunisti bodo lahko nazdravljali s prosekarjem.

Očitno so njegovo moč precenjevali tudi nasprotniki, če pomislimo na izzivalni intevju Cosolliniju med sobotnim volilnim molkom, ko ni imel pravice do replike.

Zdaj je naša dolžnost, da skušamo razumeti razloge tega poraza. A to je naš problem. Slovenci in njihove organizacije naj se ne pritožujejo, saj bodo sejali, kar so želi.

Di Piazza, ki bo skoraj gotovo zmagal v balotaži, nam gotovo ni prijazen. V njegovem prvem desetletju so slovenske šole čakale na popravilo ali prenovo po požaru, o dvojezičnih napisih v predmestjih in centru ni hotel niti slišati.

Zahvaljujoč se PD in Debori Serracchiani bo Di Piazza predsedoval „Julijski medobčinski zvezi“, ki nam je odvzela pravico biti gospodarji na lastni zemlji, saj razlašča okoliške občine večjih pristojnosti. Trst bo v njej imel skoraj dve tretjini odbornikov… Okoličani pa bodo le manjšina brez pravice do soodločanja.

Tragično je, da o vsem tem odloča le majhna manjšina volilcev, medtem ko jih je 47% ostalo doma in se ni opredelilo.

To so posledice silovite kampanje proti politiki, ki ni vedno umazana. V resnici je to kampanja proti možnim alternativam. Gibanje 5 zvezd s svojo cinično neopredeljenostjo namreč zbira protestne glasove, a še ne pomeni alternativo, prav nasprotno. V resnici lahko trdimo, da je izjema v evropskem prostoru, ki zaseda prostor, kjer je bila nekoč levica.

V teh trenutkih lahko razumemo, kaj so imeli v mislih ljudje, ki so pred četrt stoletja razpustili KPI.