Piše Stojan Spetič, objavljeno v Primorskem dnevniku dne 4.1.17

V teh prazničnih dneh je Primorski dnevnik objavil že cel niz mnenj o skrajno aktualnem vprašanju zastopanosti slovenske manjšine v italijanskem parlamentu. To opredeljuje predvsem zaščitni zakon iz leta 2001, ki poudarja, da morata zakona za izvolitev poslanske zbornice in senata predvideti način, da se olajša zastopanost Slovencev. Zakone bi moral italijanski parlament spoštovati, kar se pa doslej ni zgodilo.

 

{jcomments on}

 

 

Morda je res zdaj priložnost, da se nekaj premakane z mrtve točke, čeprav vemo, da so nekatere politične sile na oblasti glede tega zelo skeptične, kakor so bile že med snovanjem samega zaščitnega zakona. Tedaj je namreč rajni poročevalec, pastor Domenico Maselli, predlagal oblikovanje posebnega volilnega okrožja na dvojezičnem območju. Pri tem je pojasnil, da bi okrožje, glede na to, da imamo opravka z narodnostno mešanim ozemljem, moralo zajeti čimveč krajev, kjer Slovenci žive strnjeno, da se jim res omogoči izvolitev svojega člana v parlamentu.

Žal je bil njegov predlog zavrnjen, predvsem s strani tržaških predstavnikov DS. To stališče zagovarjajo še danes, kot lahko beremo v izjavah Stefana Ukmarja in poslanke Tamare Blažina.

Zdaj je vsekakor čas, da poskusimo najti rešitev, ki bi bila realistična, a tudi načelna in ne povsem odvisna od dobre volje ene izmed velikih strank. Kajti volilni sistemi bi morali biti za dalj časa, kot je izjavil Romano Prodi, in ne sešiti po meri trenutni politični konstelaciji. Biti morajo sestavljeni iz pravil, ki pravico jamčijo tudi v opreki z voljo večinskih sil.

Skrajni čas je, da se v manjšini oblikuje omizje, ki naj do konca preuči razmere in predloge in se na koncu tudi javno opredeli. Sicer bomo spet v zamudi, kar bi ne bilo prvič.

V pričakovanju razsodbe ustavnega sodišča konec januarja se stranke že pogovarjajo in pogajajo, čeprav so razdalje med njimi še velike in sploh ni jasno, ali bomo imeli predčasne parlamentarne volitve že pomladi.

Renzijeva stranka v glavnem predlaga vrnitev k „Mattarellumu“, se pravi enokrožnemu sistemu izvolitve poslancev in senatorjev v enomandatnih teritorialnih volilnih okrožjih. V vsakem okrožju zmaga kandidat, ki zbere več glasov od drugih.

Prvotni „Mattarellum“ je predvideval 475 enomandatnih okrožij, ostalih 25% pa bi prejele stranke po proporčnem sistemu. Tako je bila zagotovljena manjšim strankam, ki v enomandatnih večinskih okrožjih niso mogle tekmovati, vsaj „droit de tribune“. Zato so bile večje stranke in koalicije dejansko izločene iz igre za teh 25%, ker so jim pri računanju izida odštevali glasove, s katerimi so bili njihovi predstavniki izvoljeni v volilnih okrožjih. Seveda bi ne bili v Italiji, če bi se stranke ne domislile goljufije: za odštevanje so namreč prijavile lažne liste, t.im. „limanice“ in tako nezakonito prišle do dodatnih sedežev.

V vsakem primeru bi morali to popraviti, čeprav pri „Mattarellumu“ to ni edini problem. Volilni sistem je namreč funkcioniral v bipolarnem sistemu, ko sta naprimer tekmovali Prodijeva „Oljka“ in Berlusconijev „Pol svoboščin“. Drugi so računali na proporčnih 25% sedežev.

Zdaj pa je sistem vsaj tripolaren, saj bi tekmovali PD z morebitnimi zavezniki (Verdini, Pisapia), Gibanje 5 zvezd, desna sredina… V tem primeru bi za izvolitev v volilnem okrožju zadostovalo le nekaj več kot 30% glasov, večine v parlamentu pa bi najbrž ne dosegel nihče. Prvobitni večinski efekt sistema bi se namreč izjalovil. Ni torej naključje, da pred poldrugim letom dni predložen osnutek „levice dem“ predvideva, da bi v volilnih okrožjih zmagovita stranka prejela iz skupka 25% sedežev v poslanski zbornici še „večinsko nagrado“ 90 mest, druga uvrščena pa 30. V tem primeru bi „proporčna korektura“ bila le velika prevara, saj bi „droit de tribune“ za preostale srednjevelike in manjše stranke pomenil le 25 sedežev, posebno še, ker bi 12 poslancev za Italijane v tujini prav tako dali na račun „proporčne korekture“.

Nimam pojma, ali se bo parlament odločil za to varljivo inačico „Mattarelluma“, tudi zato, ker se sploh sprašujem, ali bi bila ustavno zagovarljiva, saj je Ustavno sodišče večkrat svarilo pred pretiranimi večinskimi nagradami na rovaš zastopanosti.

Bolj verjetno je, glede na Berlusconijevo vztrajanje pri propočnem sistemu, da bo PD prisilen na kompromis in da bo le-ta močno podoben nemškemu volilnemu modelu, kjer polovico Bundestaga volijo v volilnih okrožjih z večinskim sistemom, druga polovica pa velja kot „proporčna korektura“ in jo volijo po klasični metodi, s preferencami. Tako nemški parlament odslikava razmere v družbi, za trdnost vlad pa skrbi sistem „konstruktivne nezaupnice“, kar pomeni, da neka vlada pade samo takrat, ko je že pripravljena druga vlada z alternativno večino.

Kaj lahko Slovenci predlagamo v tako zapletenem trenutku, ne da bi stalno ponavljali le načelno zahtevo brez konkretnih predlogov ali, kar je še hujše, ob nenehnem prepiranju o „prvorojenstvu“.

SSk je za „evropski model“, ki je bil uveljavljen tudi v sistemu za izvolitev deželnega sveta Furlanije Julijske krajine. Ta predvideva, da se zbirna stranka manjšine (kar SSk ni) pogodbeno poveže z večjo državno stranko, ki ji v primeru, da doseže določen odstotek glasov, prepusti sedež, ki bi sicer pripadal njenemu kandidatu.

To bi bil „unicum“ v volilni zakonodaji in bi v vsakem primeru predvideval, da se mora manjšinska lista pogodbeno vezati na eno izmed državnih strank ali koalicij.

Trenutno je to PD, kakor vztrajno in ponosno ponavljajo njeni predstavniki na vsakem koraku, a je morebitni izid vprašljiv, če pomislimo, da je PD zadnje čase doživela hude poraze in splošen upad podpore med volilci. O tem pričajo izidi po vsej Italiji in še posebej v naši deželi, od Pordenona in Trsta do Tržiča. In nenazadnje tudi izid decembrskega referenduma.

Kaj bi rekli, če bi tako pogodbeno povezavo ponudili manjšini vsi trije poli? S kom bi se povezali in pogodili? Z vsemi tremi? Pod kakšnimi pogoji?

Vzemimo torej drugo možnost, se pravi izvirni „Mattarellum“. Ta je dejansko omogočal Slovencem izvolitev svojega senatorja v kraško-goriško-beneškem okrožju, vendar je to bila posledica dejstva, da je bila izbira v bistvu med dvema poloma in sta bila z izračunom ostankov na deželni ravni vedno izvoljena oba kandidata, med njima torej tudi Slovenci.

Kaj pa sedaj, ko tekmujejo trije poli? Kdo bi v kraško-goriško-beneškem okrožju izpadel iz igre? Kolikšna je možnost, da bi izpadel prav slovenski kandidat PD in njenih zaveznikov?

Seveda bi bilo prav, da bi predlagali (v tem primeru) ustrezno zmanjšanje števila volilcev v tem okrožju, kakor določa prav izvirni „Mattarellum“. V njem namreč jasno piše, da je na ozemlju, kjer živijo narodnosne manjšine priporočljivo skrčiti število volilcev za 25%. „Bratinovo okrožje“ pa je bilo celo za kakih 15% številčnejše od ostalih! To pomeni, da bi morali izločiti goriško mestno središče in Tržič, da bi število volilcev v tem okrožju skrčili za 40% in tako spoštovali določilo zakona.

Seveda se bodo, glede na to, da se jim na volitve zelo mudi, v Rimu izgovarjali, da ni časa za preoblikovanje volilnih okrožij. Kar seveda ni res, saj bi šlo zgolj za eno okrožje v naši deželi. Drugje je zadeva ad acta.

V primeru, da bi se stranke odločile za „nemški model“ bi seveda prišlo v poštev nekaj rešitev. Kot oblikovanje posebnega volilnega okrožja na območju vidne dvojezičnosti, ali pa, podobno „evropskemu modelu“ zagotovitev izvolitve v proporčni polovici tistemu kandidatu slovenske narodnosti, ki bi prejel največ glasov (volilcev in preferenc).

Moj osebni predlog je bilo oblikovanje posebnega volilnega okrožja, ki naj zajame ozemlje vidne dvojezičnosti, kakor ga določa odlok predsednica deželne vlade Debore Serracchiani.

V tem okrožju bi imeli Slovenci precej možnosti, da izvolimo svojega predstavnika, seveda s pomočjo volilcev vseh tistih strank, ki so nam naklonjene. Brez razlike.

Kandidata ali kandidatko bi lahko izbrali na primarnih volitvah, na katerih naj bi glasovali tudi tisti Slovenci in Slovenke, ki sicer živijo izven tega območja, a želijo soodločati. Primarne volitve bi bile seveda odprte vsem, ne glede na strankarsko pripadnost.

Stranke, ki so nam naklonjene, naj bi izid primarnih volitev sprejele in podprle, predvsem tako, da bi v tem volilnem okrožju ne predstavile svojih kandidatov, svoje volilce pa bi pozvale, naj podprejo kandidata ali kandidatko, za katerega se je manjšina izrekla na primarnih volitvah.

Mojega predloga doslej v manjšini ni hotel komentirati nihče, čeprav gre za izvedljivo in realistično rešitev.

Zato ponovno pozivam predstavnike strank in manjšinskih organizacij, naj se o tem predlogu opredelijo. Navsezadnje je njegova prednost v tem, da ni sešit po meri nikogar, lahko pa koristi manjšini, ki sicer tvega, da bo izločena iz parlamenta, kjer bi bilo treba prej ali slej posodobiti manjšinsko zakonodajo in rešiti druge odprte probleme. Brez nas bi to ne šlo.

Stojan Spetič