Tudi zaradi bedastega volilnega sistema so volitve 4.marca za italijanski parlament potekale v veliki zmedi in povzročile še večjo. Nobena izmed koalicij ni zmagala in za sedaj se tudi med seboj nočejo pogajati. Predsednika Mattarello čaka težka naloga. V tem okviru je po skoraj nemogočem spletu okoliščin bila kljub vsemu izvoljena senatorka Tatjana Rojc, ki zase trdi, da je neodvisna.

 

{jcomments on}

 

Nedvomna poraženka teh volitev je PD, ki je v nekaj letih več kot razpolovila svoje volilce in zaseda v parlamentu tretje mesto, medtem ko je največ glasov prejela desnosredinska koalicija s Salvinijevo ligo na čelu, Gibanje 5 zvezd pa je številčno prva stranka.

Kakorkoli obrnemo, možnosti normalne vladne večine ni. Pogajanja med skupinami bodo težka in ni rečeno, da bodo obrodila sadove. Morda bi se splačalo, da se dogovorijo le o novem volilnem zakonu in da gre Italija spet na volitve prihodnje leto, ko bomo volili evropski parlament.

Na teh volitvah je levica pogorela. Zmerna, recimo tako socialdemokratska levica “Svobodnih in enakopravnih” je komaj presegla vstopni prag 3%, medtem ko je ob nastanku računala na rezultat z dvema številkama. Torej ji ni uspelo prestreči glaosv, ki so množično zapuščali PD.

Najnovejša levičarska lista “Oblast ljudstvu” je obtičala na enem odstotku, raziskava agencije SWG pa ve povedati, da sta dobra 2 odstotka glasov nekdanje radikalne levice (Lista Ingroia in SEL) odšla k “čričkom”, češ da je to edini način, da se znebimo Renzijevih pajdašev, ki so delovno ljudstvu spravili na kolena z reformami kot so bile Fornero (pokojnine), Job’s Act (ukinitev stalnega dela), “dobra šola” itd. Stalinistična Rizzova KP in trockistična Socialistična revolucija sta skupaj zbrali manj kot pol odstotka. Očitno je, da ponižani in izkorišlani ne gledajo več na levo, pač pa iščejo surogate. Mnogi se prepuščlajo strahu pred tujimi migranti in rasizmu, kar je dalo zaleta Salvinijevi Ligi.

Zanimivo je, da je G5z triumfiralo na Siciliji in sploh na italijanskem jugu, medtem ko je severna Italija krepko v rokah desnice. Renziju so ostale le enklave okoli Firenc in v nekdaj “rdeči” Emiliji.

Ni naključje, da je v PD izbruhnil upor. Zahtevali so Renzijev odstop, ki ga je formalno obljubil, a samo po kongresu, se pravi čez nekaj mesecev.

V naših krajih so bili poraženi nekateri med glavnimi voditelji PD, začenši z Deboro Serracchiani in Riccardom Illyjem. V tolikanj hvaljenem “Bratinovem okraju” je zmagal desničar. Rojčeva gre v senat po čudežnem naključju, ker je bil Illy poražen, Cerno izvoljen v Milanu in ona ga je nadomestila z lestvice. Vsekakor lep uspeh, ki pa novopečeni senatorki prinaša pomembne obveznosti in veliko odgovornost. Zatrjevala je, da je neodvisna, kar mora zdaj dokazati, če hoče zares koristiti slovenski manjšini. Zanjo bi morala, pa čeprav iz opozicije, glasno zahtevati konkretno pravico do zastopanosti, kajti čudeži se neradi ponavljajo.

Če ji bo to uspelo, s prepričevanjem in tehnično neoporečnimi argumenti, ji bo zagotovljeno mesto v zgodovini.