S. Petersburg, Palača Tavride, konferenca 180 komunističnih in delavskih partiji vsega sveta ob stoletnici oktobrske revolucije. Na konferenci sta nastopila tudi Mauro Alboresi (KPI) in Maurizio Acerbo (SKP), na podaljšku konference v Moskvi pa še Stojan Spetič (KPI).

So obletnice, ki so globoko zarezale v spomin naših ljudi. To so obletnica Kominforma, se pravi spora med Stalinom in Titom, ki je krepko zaznamoval naše življenje in zgodovino, nato obletnica 1968, ko so se mladi ljudje po celem svetu uprli in zahtevali svobodo in socializem, ki so ga istočasno tanki varšavskega pakta gazili, ko so zatrli „praško pomlad“. Dvajset let pozneje je sovjetski blok zajela neozdravljiva kriza, kateri je sledil – po neuspelih poskusih „perestrojke“ – zgodovinski poraz.

 

{jcomments on}

 

 

Pa niso te obletnice samo priložnost obžalovanja ali samobičanja, ki nikomur ne koristi. So priložnost za razmišljanja, diskusije, poglobljene analize in iskanje novih poti. Na napakah se učimo, če hočemo naprej.

To velja posebno za tiste, ki se niso sprijaznili s Pirovo zmago neioliberalnega kapitalizma, niti s Fukujamovim koncem zgodovine ali Occhettovim napovedovanjem o ozelenitvi Sahare po prevladi miru in razorožitve na svetu.

Kominform je povzročil mnogo ran in bolečin, ker so bili ljudje takrat razočarani, saj družba ni bila taka, kakor so si jo zamišljali v hribih ali v zaporih. Bili so časi trde roke in osornosti, krutega obračunavanja in nestrpnega odziva na vsako kritiko. Tako je resolucija Informbiroja proti Jugoslaviji bila sprejeta kot nesporna resnica, v nekaterih točkah celo preverjena v avtoritarnih praksah krajevnih vodstev. Zamere, razočaranje, bolečina poraza po zmagi so porodile ostrino v sporu, ki je zarezal celo v družine in med prijatelje.

Deset let pozneje so se razmere pomirile, dotedanji nasprotniki so si spet segli v roke, toda premostitev starih zamer ni bila lahka, niti kratkotrajna.

Tržaška KPI, ki je bila v središču viharja, je šele četrt stoletja pozneje s seminarji v toskanski partijski šoli pri Cascini, začela razmišljati in diskutirati o tem, kaj se je zgodilo in kako naprej. Podrli so mnogo tabu tem, tudi takih, za katere so v sosednji Jugoslaviji morali počakati še dolgo.

Italijanska partija se je medtem, pod vodstvom Palmira Togliattija in nato Luigija Longa, odločno usmerila na nacionalno pot k socializmu, ki jo je Enrico Berlinguer strnil v čudovit stavek: „Socializem pomeni v celoti uresničiti republiško ustavo, v vseh njenih členih, in hkrati priznati ljudem prav vse svoboščine, razen ene. To je pravica do izkoriščanja sočloveka, ki vse ostale svoboščine izniči.“

Med KPI in ZKJ so se odnosi normalizirali, utrdilo jih je iskreno prijateljstvo ob spoznanju, da ni več vodilnih držav ali partij in da komunistično gibanje ni homogeno, pač pa pluralno in notranja dialektika v njem samo koristi pri iskanju pravšnjih rešitev.

Okostenelo vodstvo SZ teh teženj ni razumelo, prepiralo se je tudi s Kitajsko in se pri tem ošibilo tudi samo. Pretenzija po hegemoniji v „bloku“ pa je privedla do strtja raznolikih uporov, predvsem pa do vojaškega posega avgusta 1968 na Češkoslovaškem, da bi s tanki in prisilo zadušili „praško pomlad“, se pravi uradno linijo češkoslovaških komunistov, ki so se pod vodstvom Aleksandra Dubčka in Ludvika Svobode usmerili k izgradnji „socializma s človeškim obrazom“.

SZ je tedaj vsilila teorijo o „omejeni suverenosti“, ki ni bila nič drugega kot potrditev razdelitve sveta v interesne sfere med velesilama. Najabrž ni naključje, da je leto prej grška vojska izvedla državni udar in pod okriljem NATO za sedem let uresničila fašistični režim, podobno kot nekaj let pozneje v Čilu.

Poraz vseh reformističnih sil v komunističnem gibanju je privedel do usodnega leta 1989, ko je po rušenju berlinskega zidu propadel ves „sovjetski blok“ in Jugoslavija z njim. Niso pa propadle komunistične partije, ki se v Rusiji in drugod sprašujejo o storjenih napakah in jih skušajo popraviti.

Kitajska, Vietnam in sedaj tudi Kuba pa ubirajo, vsaka po svoje, politiko, ki jo je bil spodbujal že Lenin s kratico NEP: tržmo gospodarstvo pod strogo kontrolo države. Tako je Kitajska v dobrem desetletju postala svetovna finačna in gospodarska velesila, tamkajšnji komunisti pa razmišljajo, kako na taki gospodarski podlagi uresničiti socializem z azijskimi značilnostmi.

Tudi drugi skušajo razumeti lekcijo preteklosti v spoznanju, da prvi poraz še ne pomeni konca poti.

Na nedavnem kongresu KPI v Orvietu je sekretar bolgarskih komunistov Saša Paunov podal razmišljanje o tem, zakaj je propadel „realni socializem“ in prišel do zaključka, da v resnici ni šlo za socializem, pač pa za državni kapitalizem, kjer je država izkoriščala delovne ljudi, ne da bi jim priznala pravice odločanja. Paunov je bil mnenja, da bi prehod k gospodarskem in družbenem samoupravljanju najbrž omilil to protislovje in utrdil razvoj teh družb. To je, po njegovem, tudi perspektiva o kateri morajo diskutirati komunisti po vsem svetu.

In že diskutirajo, Na pobudo KP Ruske federacije so potekali, ob uradnih proslavah stoletnice oktobrske revolucije, tudi seminarji in srečanja marksistov ter konferenca 181 KP vsega sveta. Povsod je tekla beseda in so se kresala mnenja, v prijateljskem vzdušju in tovariških tonih, o tem, kako naprej.

To je tudi naša naloga, pa čeprav v malem. (sts)