Je morda naključje, da pretresa zahodno Evropo val rasizma? Oziroma ksenofobije, kakor pravimo strahu pred tujci? Najbrž ne, kajti ponavlja se stari recept, da oblast preusmerja jezo in razočaranje ljudi, ki so obubožali v tem turbokapitalizmu, proti drugim tarčam. Skratka, naj se proletarci ne borijo proti gospodarjem in kapitalu, pač pa proti tistim, ki so za stopnico nižje, priseljencem in beguncem.

{jcomments on}

Recept sploh ni nov. Izkoristili so ga povsod, kjer je bilo treba streti delavsko gibanje ali gibanja za človekove svoboščine, od ZDA do Nemčije in Italije v času nacifašizma.

Pri tem ima ključno vlogo dvoje: uspešna dezinformacija ter delovanje oblasti.

Začnimo pri slednji. Italija je na repu evropskih držav, kar zadeva sprejem beguncev.

Poglejmo uradne podatke. V EU, pravijo, je nekaj več kot 5 milijonov beguncev. V resnici pa jih je le polovica, torej 2,3 milijona, ker so ostali v Turčiji in EU plačuje Erdogana, da je zaprl “anatolsko pot” iz Sirije in Bližnjega vzhoda za 6 milijard evrov.

V Afriki je 5 milijonov beguncev, na Bližnjem vzhodu 2,5 milijona, v Aziji 3,5 milijona.

Lestvica evropskih držav pa je taka, po vrstnem redu in odstotkih na celotno prebivalstvo:

1. Švedska 2,34%

2. Malta 1,83%

3. Norveška 1,14%

4. Avstrija 1,07%

5. Ciper 1%

6. Švica 0,99%

7. Nemčija 0,81%

8. Nizozemska 0,6%

9. Danska 0,59%

1. Francija 0,46%

2. Srbija 0,42%

3. Belgija 0,37%

4. Luksemburg 0,36%

5. Finska 0,34%

6. Bolgarija 0,25%

7. ITALIJA 0,24% (150 tisoč)

8. Grčija 0,2%

9. Velika Britanija 0,18%

 

To so uradni podatki organizacije OZN za begunce. Toda javnost razmišlja in čuti drugače, ker politika, javna občila in ves sistem ustvarjajo povsem drugačno občutje. Ljudje mislijo, da je v teku invazija afriških in azijskih, predvsem pa islamskih beguncev. Nekateri blodijo o nekakšnem “Kalergijevem planu” o nadomeščanju evropskega prebivalstva z mešanci.

Pri tem oblast naredi svoje, predvsem v Italiji, a tudi v Sloveniji, na Madžarskem in državah t.im. “višegrajske skupine”, kjer vlada rasistična desnica.

Kako ustvariti občutek ogroženosti med ljudmi? Preprosto. Dramatizirati je treba vsak prihod beguncev, obenem pa molčati ob tragediji tisočev utopljenih. V Sredozemlju so se spet zaredili morski psi, ker imajo dovolj hrane…

Dramatizaciji prihoda sledi nemarnost. Za priznanje azila je potrebnih več mesecev, tudi eno leto. V tem času mladi moški in ženske ne smejo delati. Zakon jim prepoveduje. Zato si delo iščejo na črnem trgu delovne sile, pri “kaprolih”, ki zbirajo sužnje za nabiranje vrtnin ali druga slabo plačana dela. Ali pa jih poberejo kriminalne združbe, katerim tatiči nosijo polovico in več svojega zaslužka, v ljudeh pa vzbujajo nezaupanje, strah in odpor.

Odpor javnosti vzbuja tudi sistem, ko za begunce skrbijo razne “zadruge”, ki poberejo večji del evropskih prispevkov (tistih proslulih 35€ na dan), beguncem pa nudijo nečloveške razmere v barakah ali odsluženih stanovanjih.

Ni naključje, da je eden izmed obtožencev v procesu “rimske mafije” izrekel znan stavek: “Z begunci zaslužimo več kot s prodajo droge.”

Te neurejene razmere, mikrokriminal in postopanje tujcev brez dela in doma vzbuja pri ljudeh odpor, ki ga primerno podžigajo rasisti in fašisti, začenši z Ligo. Njen notranji minister Salvini je že drugi mesec, ko sistematično in znanstveno priliva olja na ogenj, da bi si čimprej osvojil oblast v državi, potem ko bi se otresel sicer pasivnih zaveznikov.Drugje so za vasrnost ljudi poskrbeli tako, da so v policijo sprejeli tudi leganizirane begunce, ki bolje poznajo svoje okolje in jim rojaki zaupajo.

Blodnje rasistov so našle plodna tla tudi med Slovenci, v domovini in zamejstvu. Navsezadnje beremo iste časopise, gledamo isto televizijo, se zgražamo ob vsakem posilstvu itd.

Minili so časi, ko je prebivalstvo Doline in Brega pospremilo na zadnji poti na pokopališče v Zabrežcu skupino mladeničev iz Malija, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, izčrpani umrli nad vasjo. Takrat jim je občina priredila uradno pogrebno svečanost, mladeniče iz Malija pa označila v besedah župana Dušana Lovrihe kot “žrtve kapitalizma”.

Zanimivo je videti, da rasistična ali ksenofobna čustva izračajo tudi zamejski Slovenci, ki so bili tudi sami žrtve presodkov in nacionalizma, diskriminacij in psovk. Te se tudi danes ponavljajo vsakokrat, ko občila vržejo javnem mnenju kost o “fojbah” in “titovskih pobojih”. A jih zamejci več ne slišijo. Nekateri so celo zadovoljni, da niso več tarča fašistov, ker se le-ti znašajo nad zamorci. Tu in čez mejo. Navsezadnje je Janša prejel 25% glasov, pri nas pa je bil Slokar izvoljen v deželni svet.

Zdaj rasisti, začenši s predsednikom dežele Fedrigo, zahtevajo militarizacijo meje s Slovenijo. Tja hočejo poslati policijo, finančno stražo, vojsko, gozdno stražo in celo leteče drone. Češ da Slovenija prepušča begunce. In ne vidijo, da je Slovenija na svoji meji postavila rezalno živo, da njena in hrvaška policija vračajo zajete begunce v Bosno, kjer se jim ne godi dobro. Vmes marsikoga pretepejo, da si bo zapomnil gostoljubje “v deželah na sončni strani Alp”.

Hitler je vedel, kaj počenja. In tudi naši oblastniki. Dokler bo ljudstvo sovražilo tujce in se podilo za begunci, bodo kapitalisti, izkoriščevalci in oblasti na varnem. Ljudje pa si bodo obrisali pod nosom za svoje pravice in svoboščine. Saj bodo vsega krivi zamorci!

V imenu kulture in omike kličimo javnosti: Ne dajte se slepiti. Odprite oči. Vaš sovražnik ni begunec, pač pa gospodarji in oblast. Njim se uprite.

Med dvema vojnama so francoski levičarji, predvsem komunisti, organizirali sindikat tujih delavcev, ki se je ob podpori splošnega sindikata boril za urejene delovne pogoje, enakopravnost in solidarnost. V Italiji zdaj to dela bazični sindikat USB, ki so mu mafijci že ubili mladega sindikalista Sumailo Sacka. A ne odnehajo. Njihovi gesli sta: Sužnji nikoli! Če udariš enega, si udaril vse.