Če…

 

Risultati immagini per giornali della minoranza slovena in italia

Drži, zgodovina se ne piše s „če“-ji. Piše se na osnovi dejstev, pričevanj in dokumentov. In kljub temu je njena interpretacija večkrat sporna ali dvoumna. Zato naj nam bralci ne zamerijo, če ob problemu financiranja manjšinskega tiska poskusimo tudi napisati nekaj, čemur bi rekli fantapolitičnega. Naj pa bralci vedo, da so za domnevami tudi realna dejstva in dogodki. Nekateri so se zgodili, drugi pa ne.

 

{jcomments on}

 

Recimo, da je slovenska manjšina v Italiji imela več glasil. Samo eno je bilo državno: radio Trst A. Ko so bili v Trstu zavezniki se je imenoval Trst 2, ker je Trst 1 oddajal v italijanščini. Pozneje, ko je vse prevzela RAI in je Trst 1 postal deželna postaja Furlanije Julijske krajine so Trst 2 preimenovali v Trst A. Prišlo je do vsebinske spemembe. Ime se je glasilo podobno kot prej, toda A pomeni tudi prvo črko abecede in ni bilo torej prejšnje podrejenosti italijanski postaji. Ostala je vseeno, saj ni imela in še nima popolne avtonomije. Res je, da jo vzdržuje posebna konvencija s predsedstvom vlade in da jo zakon o reformi RAI iz sedemdesetih let na pobudo poslanca Albina Škerka obvezuje, da bo Slovencem v Italiji zagotovila tudi televizijske oddaje.

Konvencijo obnavljajo od časa do časa, v glavnem z velikimi zamudami. Zanimivo pa je, da iz te konvencije samovoljno črpajo sredstva tudi voditelji italijanske postaje, češ da skrbijo za italijansko manjšino v Istri. Kakor če bi ta ne imela svojega radia in televizije!

Med najpomembnejšimi občili je vsekakor Primorski dnevnik, naslednik Partizanskega dnevnika, ki je izhajal v idrijskih gorah kot glasilo slovenske NOB. Živel je in se razvijal na osnovi dveh finančnih virov: družbenega gospodarstva in jugoslovanske pomoči. Samostojno pa se je financiral tudi z izvozom tujega tiska v Jugoslavijo, kar je prinašalo dobičke predvsem v turistični sezoni, ko so se italijanski in nemški dnevniki prodajali vzdolž Jadrana tja do albanskih meja.

Kriza Primorskega dnevnika se je pričela proti koncu osemdesetih let, vzporedno s krizo Jugoslavije, ki je začela pokati po šivih. Voditelji manjšinske krovne organizacije so tedaj računali na pomoč tudi iz Italije. Stike so imeli predvsem z zunanjim ministrom De Michelisom, ki pa ni slovel kot prijatelj Slovencev. Najbrž so njemu na čast izvedli na ulici Montecchi „dekomunistizacijo“ uredništva in sicer tako, da so vrgli na cesto dobrega pol ducata novinarjev, ki so bili kdaj občinski svetovalci KPI v Dolini in Gorici, funkcionarji federacije KPI v Trstu, člani ali simpatizerji skrajno levih skupin, kot Proletarska demokracija, Zeleni in podobno. (Večji del je nato priplaval v uredništvo radia Trst A).

To je bil le prvi korak, kateremu bi morali slediti (ali tudi so) ukrepi, ki bi povečali italijanski (socialistični) vpliv v Sloveniji in Istri. Nastali so dogovori, po katerih je Piccolo bil dodan, kot „sendvič“, reški La voce del Popolo, da so Italijani v Sloveniji in na Hrvatskem lahko brali tržaški časopis. Vzporedno je nastajal „dvojček“ Republika, ki naj bi postal konkurent osrednjim slovenskim dnevnikom.

Istočasno pa je v parlamentu potekala bitka, da bi čezmejno sodelovanja nagradili s podporami. Zakon št.19/91 o „mejnih področjih“ ni samo zakoličil letno podporo 8 milijard lir za kulturne ustanove slovenske manjšine za ves čas, dokler ne bo sprejet „globalni začitni zakon“ (v praksi celo desetleje), pač pa tudi izredni prispevek za čezmejno sodelovanje. Sledil je še zakon 287/91, ki je Primorskemu dnevniku namenil 4,5 milijarde lir, katerim bi dodali še izredni prispevek za čezmejno sodelovanje.

Tu pa je nastala dilema. Katero čezmejno sodelovanje? Nekateri so bili mnenja, da bi moral Primorski dnevnik slediti zgledu Piccola, kar bi pomenilo „sendvič“ s koprskimi Primorskimi novicami. V nekaj letih bi se oba dnevnika lahko združila in pokrivala celotno Primorsko, od Dragonje do Bovca, od Milj do Trbiža. Finančna konstrukcija bi bila dovolj trdna, saj so Primorske novice imele za seboj pomembna podjetja, kot so bili Luka Koper, Istrabenz in Petrol, Primorski dnevnik pa državne podpore za skupnih 5 milijard 750 milijonov lir. Imeli bi uredništva in dopisništva domala povsod, sinergija bi se vsekakor splačala, tudi s cenejšim tiskom v Sloveniji.

Žal pa je prevladala politična odločitev, da se ustanovi dvojček Primorski-Republika pod vodstvom nekdanjega deželnega svetovalca Ssk B. Brezigarja. Časopis je izhajal nekaj let in klavrno propadel, ustvaril luknjo za kake 4 milijarde lir in bi vanjo kmalu potegnil sam časopis. Luknjo Republike, ki v Sloveniji ni zapustila najmanjšega političnega ali kulturnega sledu, so morali kriti novinarji in ugledni manjšinci, ki so zastavili svoja premoženja. V okviru likvidacije TKB je to bil „stranski učinek“, vendar se Primorski dnevnik ni več izvlekel iz krize.Mojstrsko je takratne dileme in stiske opisal Boris Kobal v svoji “Afriki”.

Oblikovana je bila Zadruga, ki je prevzela lastništvo. Najbolj množična zadruga, kar so jih poznali v Italiji.

Možnosti sodelovanja ali sodelovanja s Primorskimi novicami so se ponovile še nekajkrat, predvsem v času vstopa Slovenije v EU in padca meja na osnovi Schengenskega sporazuma. Celo odkupa deleža lastnine koprskega dnevnika po prodaji podobnega (nepotrebnega) deleža v ljubljanskem Dnevniku.

Do sodelovanja ni prišlo, vendar gre ugotoviti, da ni bilo dobre volje na obeh straneh, predvsem na koprski.

In zdaj, ko Primorskemu dnevniku spet gledajo pod prste? Upati je, da bo vlada na pritisk Slovenije nekaj ukrenila, dežela Furlanija Julijska krajina tudi. Navsezadnje sam zaščitni zakon naroča deželi, naj podpira slovenska občila, vendar je bila dosedanja praksa (Tondo, Serracchiani) v znamenju skopuštva. Primorskemu so dajali miloščine.

Bati se je tudi, da bo kompromis spustil mejo financiranja navzdol in da bo Primorski dnevnik (z njim še Novi Matajur, Novi glas, Dom) moral krčiti svojo dejavnost in životariti še naprej iz krize v krizo. Odvisno tudi od tega, v kolikšni meri bodo vladni in deželni krogi vzeli v poštev tudi usodo reškega dnevnika La voce del Popolo, ki mu prav tako grozi finančni rez.

Kaj pa “črni scenarij”? Recimo, da vlada uares v treh letih izniči prispevke manjšim lokalnim dnevnikom. Primorski dnevnik, kakor ga poznamo danes, bi očitno moral prekiniti z izhajanjem.

In potem? Možno bi bilo, da Slovenija prevzame nase tisk Primorskega dnevnika, vendar se zdi ta možnost še najmanj verjetna od vseh. Bolj verjetno bi bilo, da bi Primorske novce postale “vseprimorski časopis” s tržaško in goriško kroniko in krajevnimi redakcijami z manjšim številom zaposlenih. Lahko pa bi se celo zgodilo, da bi Piccolo uvedel nekaj svojih notranjih strani kot prilogo v slovenščini…

Svoj čas je demokrščanski veljak iz Trsta govoril, da bi slovenski manjšini ne smeli dajati vsega, kar potrebuje. Naj bo vedno z vodo tik pod grlom, tako, da se bo zvijala v svojih krčih in mislila na preživetje. Tako bo bolj pohlevna in zvesta oblastem.

Se je kaj spremenilo?