Kongres SKGZ je bil v soboto, 9.marca, le dan po dnevu ženskega boja za enakopravnost. Geslo je bilo “čas za spremembe” in res, prva sprememba je bila izvolitev ženske za predsednico krovne organizacije laičnega dela Slovencev v Italiji. Ksenija Dobrila je namreč z dvetretjinsko večino glasov nasledila Rudiju Pavšiču, ki je v sedlu sedel skoraj četrt stoletja. Poraženi kandidat, bivši deželni svetovalec Igor Kocijančič, pa je postal podpredsednik in s tem zagotovil enotnost v vrstah članov in organizacij, ki sestavljajo ta “sindikat slovenske manjšine”, kakor smo jo nekoč označili.
{jcomments on}
SKGZ je v svoji zgodovini, od konca vojne dalje, bila že marsikaj. Naslednica OF, potem “titovska” organizacije, ki se je pomirila z nekdanjimi nasprotniki na levici in postala krovna organizacije, nekakšen vezni člen med matico in zamejstvom. Bili so še časi iskanja partnerjev v vladnih koalicijah, dialoga z drugo, katoliško usmerjeno krovno organizacijo, nato, po osamosvojitvi Slovenije brutalen napad in stigmatizacijo, kateri je sledila huda kriza družbenega gospodasrstva, propad TKB in kriza Primorskega dnevnika.
Nekateri so tedaj v “Naših razgledih” pozivali k ukinitvi SKGZ, drugi pa so si zavihali rokave, da bi jo obnovili na bolj zdravih temeljih. Do kompromisa med reformatorskimi zanesenjaki in staro gardo ni prišlo, našel se je kompromis za preživetje, ki ga je poosebljal prav Rudi Pavšič, pragmatični socialist, ki je spretno krmaril med Scilo in Karibdo slovenske “tranzicijske levice” in čedalje bolj etablirano katoliško krovno zvezo, s katero so delili na pol italijansko in slovensko finančno pomoč.
Ni šlo niti brez pogojevanja vsakodnevne politike. V starih časih je SKGZ politiko spremljala, navidezno nevtralno, formalno nevsiljivo, v novih časih pa si je morala tudi umazati roke, če je stremela po uspehu.
In vendar, Časi so se spremenili, mlada pokolenja niso več trpela starega stanja in umetnih ravnotežij. Pričakovali so spremembe in hkrati več enotnosti, brez ideoloških presodkov.
Tako se je SKGZ pripravila na svoj prvi kongres brez Pavšiča, čeprav je stari predsednik še kako vplival in usmerjal tok dogajanja.
Tako se je prvič zgodilo, da so udeleženci občnega zbora zares izbirali med dvema kandidatoma za predsedstvo. Čeprav se nista napadala pa je bila očitna med njimi razlika. Igor Kocijančič je politični maček z dolgo kilometrino in izkušnjami, krepko zasidran v svojo strankarsko pripadnost, predvsem pa izraz tistega dela manjšine, ki združuje mladino v športnih organizacijah. Ksenija Dobrila je nekaj kilometrine pridobila v letih vodenja paritetnega odbora, ki je zadolžen, da določila že 18 let starega zaščitnega zakona spravi iz papirja v življenje. Paritetni odbor niso mačje solze. V njem so predstavniki italijanskih oblasti in organizacij, tudi desnice, med Slovenci pa znana razcepljenost. Uravnovešati in usklajevati stališča, da so se iz njihv izcimili konkretni rezultati je umetnost, ki se je je Ksenija Dobrila hitro naučila. Pri tem ji je očitno pomagala izkušnja šolnice in nato ravnateljice. Bodisi zaradi nenehnega stika z mladino, kakor tudi zaradi globokega poznavanja italijanskega birokratskega sistema.
Ksenija Dobrila je zato prva pomembna sprememba, ki jo je napovedalo geslo kongresa. Čaka jo obdobje tranzicije in oblikovanja novega stila vodenja, pri čemer bo pomembno, če bo sposobna razširiti meje delovanja in sodelovanja krovne organizacije civilne družbe, ki je bila zadnja leta še kar zožena na krog oblastvenih strank in posledično podvržena pritiskom in polemikam, ki vanjo niso spadale.
V prvih intervjujih za Mladino in Primorski dnevnik je nova predsednica Ksenija Dobrila poudarila svoje prednostne naloge: okrepiti organizacijo in njeno demokratičnost, čim širše sodelovanje, odprtost do novih problematik družbe, sodelovanje z SSO, pomladitev kadrov. Vse s cilji, ki so prav tako jasni: uveljavljenje slovenske kulture in jezika, družbenogospodarski napredek na naselitvenem ozemlju, dialog z oblastjo, da se najde rešitev za zastopanost manjšine v zakonodajnih organih in vračanje Narodnih domov. In še bi lahko naštevali.
Novemu timu voditeljev SKGZ vsekakor želimo uspeha in da bi prisluhnili tudi tistim političnim krogom, ki so bili doslej potisnjeni na rob in preko njega.
