Grki so šli na volitve. Razpust parlamenta in nove volitve je predlagal sam grški premier Cipras, potem ko je njegova stranka Siriza (Združena radikalna levica) bila poražena na evropskih voltivah. Razlogov za poraz je več in jih poznajo domala vsi: poslušnost pred EU, ki je vsilila korenito varčevanje in znižanje socialnih storitev preko meja revščine, divje privatizacije, predvsem pa sporazum z Makedonijo o njenem imenu, kar je povzročilo trenja v vladni koaliciji in nezadovoljstvo ljudstva. Nacionalizem je namreč pri Grkih kar razširjen in ukoreninjen, tudi na levici.

 

{jcomments on}

 

Pa vendar. Kljub zmagi konzervativcev novega premierja Micotakisa je Siriza prejela 32% glasov, stranka levega bivšega ministra Varufakisa 3%, socialisti 8%, komunisti KKE 6%. Skratka, polovica Grkov je kljub vsemu volila levo. Le da je grška levica globoko razdeljena in skregana. Za KKE je Cipras navadni izdajalec, socialisti mu zamerijo, da jih je pregnal z oblasti, Varukfakis je kritičen… Z volilnim zakonom, ki je podoben italijanskemu, pa je Micotakisova Nea demokratia (Nova republika) s svojimi 39% glasov dobila večino v parlamentu, dvakrat več poslancev koz Siriza.

Nekateri pravijo, da je tudi v Italiji nekaj podobnega, a ne bo držalo. Grki so šli na volišča množično, v Italiji pa voli zdaj komaj polovica upravičencev. V Grčiji je vstopni prag 3%, v Italiji 4%. Ključna razlika pa je v politični strankarski panorami, kjer levice v bistvu ni.

V Italiji vladata Gibanje 5 zvezd in Liga, ki je na evropskih volitvah prehitela nemočne in zmedene „čričke“ in je zdaj glavna vladna partnerica s Salvinijem, ki se že obnaša kot premier in še kaj več. Desnica ima že sedaj skoraj 50% podpore (v tisti polovici, ki se udeležuje volitev), če zberemo odstotke evropskih volitev: Liga 35%, Berlusconi 8%, neofašistični Italijanski bratje Giorgie Meloni 6%. Zato Salvini razmišlja, kdaj naj sproži vladno krizo in gre na predčasne volite, da „čričke“ dokončno vampirizira in izrine iz sfere oblasti, kamor bi se vrnil z desno koalicijo.

V parlamentarni opoziciji ostajajo Demokratska stranka, italijanska levica „Sinistra italiana“ in radikalci, ki pa so itak „deklica za vse“, saj ni prvič, da Boninova dobi ministsrsko mesto tudi v desnih vladah.

Demokratsko stranko, ki vseeno računa na 22% podpore, ni mogoče šteti za del levice. Njena politika je bila in ostaja liberalna, saj ni na strani delavcev in svetovnih sirot. Res je, da njeni poslanci občasno izražajo solidarnost beguncem, ki pristajajo na Lampedusi, a je tudi res, da je libijske lagerje, kjer begunce trpičnijo, ubijajo, posiljujejo, prodajajo za sužnje, v bistvu ustanovila demokratska vlada z notranjim ministrom Minnitijem, ki je začel to, kar danes Salvini uresničuje.

Res pa je tudi, da se del baze PD „čuti“ in „dojema“ kot da so levičarji, čeprav podpirajo liberalno in deloma tudi konzervativno stranko. Vendar nimajo nobenega vpliva nanjo, kar priča tudi dejstvo, da PD dosledno izgublja tudi t.im. „rdeče pokrajine“ in mesta.

Da bi si rešila dušo in možnost vrnitve na oblast PD igra predvsem na protifašistična in protirasistična čustva ljudstva, noče pa spremeniti svoje dosedanje politike, niti kritično obravnavati svojih preteklih napak, kot so bili ukinitev delavskih pravic z t.im. Job’s Actom, pokojninska reforma Fornero, migrantska politika itd. Menjali so tajnika in ga zamenjali z bratom priljubljenega „komisarja Montalbana“ iz Camillerijevih romanov, politike mpa niso menjali.

Strategija PD še vedno temelji na zavezništvu z Zvezo industrijcev in bankirji, mežikanju Berlusconiju in njegovim, kvečjemu bi sprejela taktično zavezništvo z nekdanjimi disidenti, kot so Bersani in njegova skupina. Diskriminacija do radikalne levice ostaja, razen če bi se jim ne popolnoma podčinila.

Pravzaprav bi se morali vprašati, kjer je italijanska levica. Na zadnjih evropskih volitvah je nastopila z dvema listama: Rizzovimi neostalinisti in Levica (laSinistra), ki je združevala samo nekdanje pristaše Bertinottijeve SKP. Izven igre so ostali Oblast ljudstvu (Potere al popolo) Viole Carofalo in Giorgia Cremaschija, KPI Maura Alboresija, ekosocialistka in evroparslamentarka Ely Schlein, Luigi de Magistris s svojo stranko Dema, italijanski pristaši Varufakisa (Diem) in še kdo.

Vsa ta razpršena in razbita levica je na evropskih volitvah dosegla pičli rezultat, ki komaj presega 3%.

Iz tega je mogoče razumeti, da v Italiji levice več ni ali pa da je nekje skrita. Kje? V tisti polovici ljudstva, ki ne gre volit. Kajti drugače si ne moremo razlagati, da ponikne kakor kraška reka in se spet pojavi, ko gre zares. Povsod po polotoku in tudi pri nas vidimo mladino, ki demonstrira proti rasizmu in fašistom, izraža solidarnost, se zavzema za pravice žensk in skupnosti LGTB. So delavci, ki se prebujajo, ko gospodarji kapitala in oblast ogrožajo njihove pravice in delovna mesta. So ljudje, ki ne marajo zapiranja meja in postavljanja ograd. So mladi, ki demonstrirajo in delujejo proti uničevanju prirode, za zdravo okolje in rešitev planeta.

Skratka, levica v Italiji ni vidna na volitvah, kar je posledica njene zmedenosti in razcepljenosti, sprtosti in želje njenih liderjev po protagonizmu, a obstaja (vsaj v zametkih) v družbeni sferi, med ljudstvom, predvsem mladino.

Vodstva levice bi to morala spoznati in ravnati dosledno, se pravi sesti za mizo, poiskati (najmanjši) skupni imenovalec in nastopati enotno, ker tako želijo ljude, katerim gre za spremembo mračne sedanjosti in ne za tekmovanje za zadnje mesto. Posebno še, ker bodo na polotoku kmalu tudi nove parlamentarne volitve (če ne jeseni, vsaj prihodnjo pomlad) in si ne moremo privoščiti, da pridemo nepripravljeni, z zadnjo taktično improvizacijo, ki je jamstvo gotovega poraza.

Živimo ob meji, torej je prav, če pokukamo tudi v sosednjo Slovenijo. Tu so poskusili pred letom dni „portugalski vzorec“. Naj bralcem pojasnimo, za kaj gre, saj o tem časopisi neradi pišejo. Na Portugalskem so bile neoliberalne konzervativne sile pred nekaj leti poražene, zmagali so socialisti, komunisti in demokratična levica. Oblikovana je bila socialistična vlada, ki jo od zunaj v parlamentu podpirajo demokratična levica in močna portugalska KP. Seveda so se dogovorili za napreden program in jasne ukrepe, mimo evropskih navodil in teženj. Portugalska je danes premostila preteklo krizo, se naglo razvija, socialna država deluje in EU pred njo miži, ker ve, da je pretrd oreh.

No, slovenska Levica je šla po isti poti. Dopustila je nastanek Šarceve „levosredinske“ vlade in jo od zunaj podpira pod pogojem, da vlada in parlamentara večina uresničijo nekaj dogovorjenih socialno naprednih predlogov. Tako je bil sprejet zakon o minimalni plači in še nekaj drugih ukrepov, a se je zataknilo. Šarčevi vladi se še vedno kolca po dogovoru z demokristjani Nove Slovenije, ki pa je spodletel, čemur je sledil sporazum z Levico. V vladni koaliciji so so Levice še najbolj sovražno razpoloženi Socialni demokrati, ker vidijo v njej močnega konkurenta.

Skratka, v koaliciji zdaj močno škripa, ker vlada niče več spoštovati sporazuma z Levico in bi raje sprejemala njeno podporo zaradi bojazni, da bi na morebitnih predčasnih volitvah zmagal Janša s svojo SDS in morebitnimi novimi zavezniki (skrajno desni Dom, NSI in Slovenska ljudska stranka).

Toda strah pred desnico ne opravičuje izbire, da se sama vlada obrne na desno in uresničuje njeno politiko. V Italiji smo videli, kam vse to vodi.

Zato je Levica sklenila, da še poleti razmisli, ali naj nadaljuje s podporo Šarčevi vladi, ali pa ji odreče svoje glasove, kar bi pomenilo padec vlade in nove volitve, ali pa Šarčev dogovor s slovenskimi krščanskimi demokrati.

Precep je vsebinsko zapleten in Levica o njem obvešča svoje člane, ki se izrekajo. Končno besedo bo kmalu izrekel svet Levice.

Možnosti je več. Šarec je medtem začel glasno poudarjati protifašistično in partizansko retoriko, da bi ljudi prepričal, da njegova vlada ne koketira z desnico. Svet Levice se lahko odloči za prekinitev sodelovanja z vlado ali pa ji izreče ultimat o izvajanju dogovorov. Če bi se ne odločila, jo čakajo težki časi. Evropske volitve so namreč dokazale, da so izbire volilcev muhaste in da se zadovoljivi rezultat Levice, ki je na parlamentarnih volitvah 1918 prejela skoraj 10%, na letošnjih evropskih lahko tudi prepolovi.

Skratka, opredeljena levica je povsod pred pomambnimi izbirami. Potrebuje drznost, iznajdljivost in pogum. (sts)