Umrl je tovariš Antonino Cuffaro, dolgoletni voditelj KPI pri nas in na državni ravni. Rodil se je na Siciliji, v kraju Sambuca, ki se je prej imenoval Zabut, a so ga fašisti poitalijančili, kakor naše kraje. Oče mu je bil Domenico, eden izmed ustanoviteljev KPI, sicer pa sindikalisdt in borec proti mafiji.

{jcomments on}

Po vojni je bil deželni poslanec, dokler se ni preselil k sinu v Trst, kjer je diplomiral v ladijski inženeriji. Nino je bil odličnjak in so ga še mladega sprejeli v tržaško ladjedelnico Sv.Marka, a le za kratek čas. Ko je vodstvo opazilo, da mladi projektant deli komunistično propagando in se druži z delavci, so ga najprej premestili v Brescio, nato pa odpustili. Še več, državna ladjedelniška družba Fincantieri je izdala okrožnico, da ga ne smejo sprejeti nikjer, čeprav je veljal za enega izmed boljših projektantov na polotoku.

Antoninu ni preostalo drugega, kot da si poišče drugo službo, saj se je medtem poročil in ustvarjal družino, v kateri je imel štiri hčere. Postal je profesor na industrijskem zavodu Volta v Trstu.

Leta 1962, ko je bil star 30 let, je bil prvič izvoljen v tržaški občinski svet, kjer je kmalu zaslovel zaradi svojih govorniških sposobnosti in zaradi trdne pripravljenosti in široke kulturne razgledanosti. Večkrat se je spopadel v polemiki z demokristjanom Colonijem, s katerim sta pozneje postala poslanca in začela sodelovati.

Že kot občinski svetovalec je pokazal naklonjenost boju Slovencev za enakopravnost. To je dokazal tudi kot pokrajinski in pozneje deželni tajnik KPI, medtem ko je politično kariero nadaljeval v deželnem svetu in nato poslanski zbornici. Trst sta zastopala skupaj z rajno Jeklo Grbec.

V tem času se je zavzel, da bi Slovenci zares in čimprej dobili svoj zaščitni zakon. Tako je ob robu razprave o ratifikaciji Osimskega sporazuma dal pobudo za parlamentarno resolucijo, ki je vladi priporočala čimprejšnjo odobritev zakona o pravicah Slovencev in orisala njegov okvir. Resolucijo so tedaj odobrili vsi, razen fašistov.

Cuffaro se je kot deželni tajnik KPI zavzel za čimvečjo izboljšanje odnosov z jugoslovanskimi in slovenskimi komunisti in premostitev imbormbirojevskega spora. Večkrat se je mudil v Ljubljani in Beogradu s posebnimi nalogami, ki jih je prejel naravnost z vrha KPI.

Cuffaro je bil izvoljen v CK KPI, v strankinem vodstvu je skrbel za resor znanstvene raziskave. Sodeloval je z vidnimi znanstveniki in raziskovalci, posebno prijateljstvo pa ga je vezalo na Margherito Hack.

V sami KPI je nudil podporo slovenski komponenti, ki so jo v tistem času vodili trije mlajši tovariši: Iskra, Spetič in Budin.

Veliko napora je vložil tudi za pošteno obnovo po potresu v Furlaniji. Bili so časi narodne enotnosti in dogovorili so se, da je vladajoča KD skrbela za praktično obnovo, KPI pa je nadzorovala vse postopke in pazila, da je obnova potekala hitro in pošteno.

V parlamentu je bil med sosnovalci novega zaščitnega predloga, znanega po senatorki Grbčevi. Posebno pozornost je tedaj posvetil manjšinskemu gospodarstvu, čeprav se mnogim to ni zdelo v skladu z “linijo”.

Cuffaro je bil Berlinguerjev sodelavec in pristaš, zato se je odločno boril proti predlogu o razpustu KPI, ki so ga dali Occhetto in njegovi. Ko je KPI bila razpuščena, je Cuffaro bil med ustanovitelji Gibanja za komunistično prenovo, bodočo SKP. Ko je njen prvi tajnik Garavini odstopil iz zdravstvenih razlogov je baza stranke želela, da bi Cuffaro postal njen novi tajnik. Žal so izbrali Bertinottija, ki je ob rušenju Prodijeve levosredinske vlade konec devetdesetih let dejansko razbil stranko. Cuffaro je tedaj bil med pobudniki ustanovitve Stranke italijanskih komunistov, ki je vstopila v D’Alemovo in nato Amatovo vlado. V njen program so komunisti vključili tudi zaščito narodnih manjšin in res, v par letih med 1999 in 2001 je parlament odobril okvirni zakon o pravicah manjšin v Italiji in zakon o pravicah Slovencev. Cuffaro je v teh vladah bil podtajnik za znanstveno raziskavo. Večkrat je omenil, kako je obiskal ameriško vesoljsko ustanovo NASA. Ameriški manažerji so ga vprašali, kdaj bo Italija poravnala svoj dolg do skupnih vesoljskih programov in on je odgovoril: Ko bo Italijan poletel v vesolje. Nemudoma so na krov ladjice spravili vesoljca Guidonija, ki je pozneje bil izvoljen v evropski parlament na komunistični listi.

Z leti se je Cuffaro vračal domov, najprej v furlanski nižino, pri Ogleju, nato pa v Trst, k družini, ki – poleg žene – šteje štiri hčere in cel kup vnukov. Še vedno pa je bil aktiven v komunistični stranki, najprej kot predsednik CK Stranke italijanskih komunistov, nato pa je poleti 2016 sodeloval na ustanovnem kongresu nove KPI v Bologni.

Omagal je pri 87 letih, obdan z ljubezinijo žene France in hčera Virginie, Giuliane, Rossane in Arielle in spoštovanjem številnih tovarišev, s katerimi se je rad družil, ne glede na njihove poznejše izbire.

Vedno je pravil, da bo napisal knjigo spominov. Žal mu ni uspelo. Je pa nekaterim zgodovinarjem, med njimi Štefano Čoku, veliko pripovedoval. Morda pa bodo oni zapolnili vrzel. (sts)