Kocka je padla. Odslej bo parlament štel 600 članov in ne več 950. V zbornici bo 400 poslancev namesto 630, v senatu pa 200 namesto 315. Sklep je zbornica v četrtem glasovanju sprejela z ustavnim zakonom. Za krčenje števila članov italijanskega parlamenta so glasovali domala vsi. Le 14 jih je bilo proti. Za so glasovali PD, G5Z, Liga, FI, neofašisti, skupina narodnih manjšin (SVP, UV in dr.) Vendar je to le uvod, ostalo še pride. O posledicah in problemih v nadaljnem branju.
{jcomments on}
Za „čričke“ je krčenje števila parlamentarcev bil paradni konj, celo pogoj za sestavo vladnih koalicij, najprej z Ligo, nato pa s PD in LeU. Vedo, da bodo tako izboljšali svoj volilni konsenz, ki rezko pada zaradi drugih neuresničenih obvez in nedoslednih političnih potezah. PD in LeU sta Di Maiovo izsiljevanje sprejela, sicer bi danes ne bila v vladi. Doslej sta namreč glasovala proti krčenju. Skratka, cena je bila visoka, a se je obrestovala. Južni Tirolci so, kot običajno, dobili obvezo, da se zanje ne bo nič spremenilo.
In kaj sedaj? Vladna koalicija se je dogovorila, da mora zdaj, ko je določila število korcev na strehi, opredeliti vse ostalo, začenši s temelji. Kajti jasno je, da krčenje števila parlamentarcev za eno tretjino ne pomeni nič za državno blagajno. Kot je povedal eden izmed poslancev bi preklic nakupa enega samega vojnega letala F36 pokrila prihranke parlamenta za četrt stoletja.
Prvo je nov volilni zakon. Dogovorili so, da ga bodo sprejeli do konca leta, osnutek pa izdelali do konca meseca. Vendar so pogajanja v teku, ker ni jasno, kaj se bo iz tega izcimilo.
Liga in desnica so odločno za večinski sistem, češ da morajo Italijani takoj po volitvah vedeti, kdo bo vladal. Toda G5Z in Renzijeva nova stranka Italia viva so za proporčni sistem, ki ga s stisnjenimi zobmi sprejema tudi PD, a le pod določenimi pogoji. Zingaretti je bil dovolj jasen: nobenih preferenc in visok vstopni prag. Kar pomeni, da lahko pričakujemo delno proporčni sistem, z vstopnim pragom blizu 5%, morda celo majhno večinsko nagrado za koalicijo, ki bi npr. prejela 40% glasov, kot določa sedanji „Rosatellum“. Po domače povedano, imeli bomo vnaprej napisane kandidatne liste z vnaprej določenim vrstnim redom. Cilj PD pa je z visokim vstopnim pragom preprečiti nastanek levičarskih opozicijskih list, kakor tudi ponagajati Renzijevi novi stranki.
Zdi se tudi, da dogovor predvideva za senat premostitev deželnega okvira volitev. Kar bi pomenilo, da bi Veneto in Furlanija Julijska krajina volili skupaj. Kdo bo v tem primeru prizadet lahko samo ugibamo.
Ni izključeno niti, da bo prodrl referendum, ki ga predlaga Salvini s šestimi deželami severne Italije, da bi volilni sistem bil povsem večinski. V tem primeru nam vsem trda prede.
Nihče se ne bo dotaknil Južne Tirolske, ki bo ohranila svoje poslance in senatorje. Po domače povedano, za Južne Tirolce krčenje za tretjino ne velja. Zanje se ne bo nič spremenilo.
Večinska resolucija omenja jezikovne manjšine, vendar v praksi je to vedno pomenilo prav ti dve skupnosti: Dolino Aoste in Južno Tirolsko. Nič več. Nam, Slovencem, lahko določijo le novo „Bratinovo okrožje“, ki pa bo nekoliko večje in v katerem Slovenci ne bomo imeli bogvekakšne teže. Jamstev pa nič.
Govori se tudi o konstruktivni nezaupnici, ki naj bi utrdila vlade in spremembi funkcij zbornice in senata, da bi zakonodajni postopki bili hitrejši. Nekateri, predvsem desnica, zahtevajo ukinitev dosmrtnih senatorjev (5) in celo neposredno izvolitev predsednika republike.
Kakorkoli že, gre za nevsebinske demagoške ukrepe, ki v ničemer ne spreminjajo stanja delovnih ljudi v Italiji. Oblast pa ohranjajo politične oligarhije, ki že tri desetletja skušajo spremeniti ustavo, ker je preveč napredna. Krčenje števila parlamentarcev je le poskusni zajec.
Poglejmo še na koncu, kaj bo z našo manjšino. Resolucija vladne koalicije govori o jezikovnih manjšinah, kar pomeni, da nas bodo morali omeniti v novem volilnem zakonu. Kako? Morda tako splošno in ohlapno, kot v Rosatellumu… PD briga samo, da bi Slovenci dali nekaj tisoč glasov njenemu kandidatu, pa če bo izvoljen ali ne. Ssk se ogleduje desno in… nič več kot do sredine, da bi videla, če je kaj za pod zob. Južni Tirolci so jo že dvakrat nategnili, a razen lepih besed nam ne namenjajo ničesar. Goriška slovenska desnica gleda k Ligi, a se Salvinijeva stranka zanjo ne meni. Krovni organizaciji medtem prirejata debatne večere, saj se zavedata svoje nebogljenosti.
Kakor so pravili svoj čas Čehi: O nas, a brez nas.
Kaj pravimo na to komunisti? Že nekdanja KPI je bila za monokameralizem, kar pomeni en sam državni zbor s 500 poslanci, izvoljenimi na strogo proporčni način. Kar pomeni, da bi za izviolitev enega poslanca zadostovalo 0,20% glasov. Približno stotisoč. Tak parlament bi bil učinkovitejši in hitrejši pri sprejemanju zakonov.
