Opčine, 15. december 1941, ob svitu. Obsojence drugega tržaškega procesa pred posebnim fašističnim sodiščem so s tovornjakom odpeljali na strelišče. Pino Tomažič izzivalno poje Internacionalo. Obsojence privežejo na stole, vod črnosrajčnikov se postroji in na ukaz strelja. Pet junakov pade prestreljenih. Niso vsi mrtvi, nekateri še trzajo v predsmrtnih krčih preden dobijo strel v glavo. Trupla skrivaj odpeljejo v Villorbo pri Trevisu. Še mrtvih se bojijo. Fašisti medtem pirujejo v Tomažičevem bifeju pri borzi.

 

{jcomments on}

 

Po osvoboditvi in zmagi antifašistične koalicije v Evropi častijo žrtve nacifašizma, jim postavljajo spomenike. Obsojencem drugega tržaškega procesa , pokopanim v Villorbi, priredijo v Trstu svečan pogreb, vendar krajevne oblasti s prezirom molčijo. Strelišče ostaja strelišče, kjer se vežbajo v streljanju. Če sorodniki želijo odnesti na kraj mučeništva cvet, jim tega ne dovolijo, saj je zaklenjeno, ključe pa imajo „strelci“, ki jih ščiti vojska. Celo med spominskimi svečanostmi je onkraj zidu slišati streljanje. V Trstu ni ulice, ki bi se jih spominjala, medtem ko mrgoli ulic in trgov posvečenih fašistom in rasistom.

Tako je vso povojno obdobje v „demokratični Italiji“, navzlic njeni protifašistični in napredni ustavi, ki izrecno prepoveduje fašizem in navkljub zakonom, ki fašistično dejavnost in poveličevanje kaznujejo.

Pred tremi desetletji ponudi tržaška občinska uprava „kupčijo“: borštanska srenja naj dovoli razširitev spominskega parka na bazovskem šohtu (nacionalnemu spomeniku žrtvam t.im. Fojb), v zameno naj bi del strelišča preuredili v „Park miru“ v spomin na obsojence drugega tržaškega procesa. Park naj bi zajel tudi področje za zidovi strelišča, kjer je padlo 71 talcev.

Borštani so pohiteli z dovoljenjem, tržaška občinska uprava z raznimi župani vseh barv pa se je na dogovor požvižgala. Bilo je več poskusov, a zaman, fašistični nostalgiki v vojski in državnem aparatu so bili močnejši in so se zoperstavili vsem, celo rimski vladi in predsedniku republike, partizanu Pertiniju. Na bazovski šoht so medtem romali ministri in krajevni politični veljaki, na opensko strelišče pa ni prišel nihče, niti častna četa.

Končno je 2019 tržaška občinska uprava izročila Zvezi partizanov ANPI z Opčin ključe majhnega dela strelišča, ki pa so ga z dvema novima zidovoma zmanjšali za četrtino, da bi se strelske vaje lahko nadaljevale prav na kraju, kjer so Tomažič, Bobek, Vadnjal, Ivančič in Kos bili zvezani na stole in ubiti. Drugih del ni občina opravila, med spominsko svečanostjo je prostor bil neurejen in razoran, pred vhodom so ležali ostanki zidarskih del… O denarju za ureditev prostora še ni sledu, pač pa se je desničarski župan Di Piazza prišel šopirit in hvalit, da je končno vrnil ta kraj domačinom. Za zamudo se ni opravičil, niti za vse, tudi bodoče šikanije.

Na Opčinah se je tokrat zbrala velika množica ljudi, Slovencev in Italijanov, starih in mladih, iz mesta in okolice, tudi z onkraj meje. Bili so ogorčeni, ker je fašistična sodrga, zbrana v prevratniški organizaciji Casapound, nalepila po Opčinah in Lonjerju lepake z jugoslovansko trobojnico, imeni ustreljenih obsojencev in napisom, da so bili teroristi. V izjavi za spletni časopis Triestecaffè pa je njihov kolovodja Clun dejal, da so po njegovem bili obsojenci iz leta 1941 krivi tudi za poboje v fojbah… Drugje pa so fašisti poudarjali, da pač dosledno sledijo „novi zgodovini“, kakršno je zapečatil evropski parlament z znano resolucijo, ki enači nacizem in komunizem ter obsoja postavljanje spomenikov komunistom. Zanje je ta resolucija kakor obveza pri spovedi, ki potrjuje njihovo nedolžnost, medtem ko naj bi bili obsojenci krivi, ker so želeli vrnitev Primorske k Jugoslaviji. Tudi to je zanje zločin.

Dejstvo je, da je provokacija Casapound povzročila val ogorčenja med ljudmi, a ne pšri oblasteh.Ni nam znano, da bi polciija ali sodstvo sprožilo postopek zaradi razžalitve odporništva, ki je – po italijanskih zakonih – enakovredno žalitvi oboroženih sil republike.

Zato je borčevska organizacija, tudi z doslednim in pogumnim, predvsem pa jasnim in nedvoumnim posegom Dušana Kalca in Patrika Zuljana, zahtevala, naj oblasti spoštujejo svoje zakone ter fašistično organizacijo Casapound prepovejo in razpustijo.

Iskreno povedano, dvomimo, da se bo kaj takega zgodilo. Tudi zato, ker je na Opčinah (tako vedo povedati očividci) policija legitimirala domačine, ki so trgali žaljive lepake, fašistom pa se doslej ni zgodilo prav nič. Navsezadnje je Casapound „prijateljica“ morebitnega bodočega premierja Salvinija, če bo njegova Liga zmagala na volitvah.

Da je nevarnost velika dokazuje tudi statistična anketa Censis, po kateri skoraj 60% Italijanov želi na oblasti „močno osebnost“ in odstotek je med delavci še višji…

Zato je pomembno, da opredeljena levica strne svoje vrste in premosti vse spore v imenu skupnih ciljev, pa čeprav delnih in omejenih.