Sredinska vlada Marjana Šarca ima torej novo ministrico za kohezijo, se pravi delitev in namen evropske pomoči, da se uravnovesi družbenogospodarsko stanje med razvitejšim zahodom države in manj razvitim vzhodom. Na razpolago bo imela vsaj milijardo evrov letno.

Dr. Angelika Mlinar je bila izvoljena z enim glasom razlike (44 proti 43) z odločilnimi odsotnostmi. Šarčeva manjšinska vlada se je izognila krizi.

Dejstvo, da je Mlinarjeva koroška Slovenka, je v sicer umazani politični igri odigralo pomembno vlogo za „captatio benevolentiae“. O tem nekoliko bolj podrobno.

 

 

{jcomments on}

 

Najprej ozadje. Šarčeva vlada, v kateri sredinske liberalne stranke (LMŠ, SMC, SAB in SD) nimajo prave večine v parlamentu, oziroma Državnem zboru. Zato so na samem začetku sklenile pogodbo z opozicijsko Levico, nekako po „portugalskem vzorcu“, kjer komunisti podpirajo socialdemokratsko vlado. S to razliko, da so portugalski socialdemokrati mož beseda in spoštujejo dogovore, zato pa je Portugalska izjema v EU, saj izvaja socialno napredno politiko in javno posega v gospodarstvo.

V Sloveniji je Levica v dogovoru s Šarcem in koalicijo določila niz ukrepov socialne pravičnosti, ki so bili pogoj za nadaljno podporo in glas za proračun ter triletni finančni načrt.

Nekaj manjših pogojev je vlada s stisnjenimi zobmi sprejela: minimalno plačo, povišek pokojnin, študentsko delo, brezplačna hrana v šolah… Potem se je pa zataknilo, ko je šlo za resnejše zadeve, kot je bilo krčenje vojaških stroškov in predvsem za ukinitev obveznega privatnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, za katerega so imele interes samo zavarovalnice in privatno zdravstvo. Vlada, vključno s socialdemokrati, je najprej obljubila, nato pa klonila pritiskom in kršila dogovor. Ker je vedela, da je Levica dosledna, je začela iskati zaveznike na desnici. Janševa SDS je sicer nekoliko utišala polemike, a je ostala v opoziciji, pač pa so se začeli Šarcu dobrikati krščanski demokrati (NSI) in nacionalisti Zmaga Jelinčiča. Kaj so dobili v zameno, ni mogoče vedeti, vendar znan pregovor pravi, da niti mačka ne zmiga repa zastonj. Politična koncesija je vsekakor premik celotne koalicije na desno in preklic socialno naprednejših ukrepov, ki so bili dogovorjeni z Levico. Ta je sedaj dosledno v opoziciji in nadaljuje boj za uveljavitev dogovorjenih sklepov.

Ljubljanska vlada je vsekakor šibkejša in odvisna od podpore na desni.

V teh pogojih je prišla „afera“ Angelike Mlinar. Gre za nekdanjo avstrijsko evropsko poslanko, članico liberalne skupine ALDE, sicer pa koroško Slovenko. Je zagovornica splošnih privatizacij in neoliberalne politike vodstva EU.V tem duhu bo skoraj gotovo vodila tudi ministrstvo za kohezijo, ki je sprva pripadlo Marku Bandelliju iz Nabrežine. Odstopiti je moral zaradi neprimernega obnašanja.

Vendar je prav Bandelli dokaz, da Mlinarjeva ni prva „zamejka“ v slovenski vladi, kakor jo prodajajo. Res pa je, da je Bandelli že dalj časa živel v Sloveniji in bil pred tem komenski župan.

Angeliko Mlinar je bivša premierka Alenka Bratušek kandidirala na zadnjih evropskih volitvah, a ni bila izvoljena. Zato so jo predlagali za ministrico, ko je njen predhodnik Jurič odstopil iz osebnih razlogov. Levica je skladno s svojimi načeli in opozicijsko držo takoj sporočila, da je ne bo podprla. Njen koordinator Luka Mesec je dejal, da ima Slovenija cel niz neoliberalnih politikov in torej ne potrebuje še ene.  V pristojnih odborih parlamenta Mlinarjeva ni prepričala in tudi ni dobila zadostne podpore, predvsem zaradi izmikanj in molka ob pomembnejših vprašanjih. Le da javnosti niso tega preveč pojasnjevali, ker je desnica vrgla v javnost kost o njenem državljanstvu in lojalnosti. Mlinarjeva je namreč za slovensko državljanstvo prosila šele tedaj, ko je bila kandidat za vlado. Prejela ga je v rekordnem času enega tedna ali celo manj. A to ni bistveno. Desnica se je zagnala vanjo in ji očitala nemogoče stvari, kot to, da bo zagovarjala avstrijske koristi, celo da bo vohunila za dunajsko vlado… Očitali so ji nelojalnost, češ da je „tujka“, pozabljali pa so, da je Slovenija že imela desničarsko vlado, ki jo je vodil argentinski Slovenec Bajuk.

Problem „zamejstva“ in njenega državljanstva pa je vseeno bil le dimna zavesa, da bi se ne govorila o političnih in programskih usmeritvah vlade in nove ministrice. Mimo tega pa ni mogoče iti, saj Mlinarjeva ni bila kandidat za ministra za Slovence po svetu, pač pa za evropsko kohezijo in s tem povezane finančne načrte, torej interese, ki bodo prihajali na dan in zadoščeni, ali pa tudi ne.

Zdaj bo na preizkušnji. Njeno delo bomo sodili po rezultatih, ne pa na osnovi dejstva, da je „zamejka“.

Gotovo pa je, da je desnica z gonjo proti pripadnici slovenske manjšine razkrila, kako gleda na Slovence za mejo. Tiste v Argentini, ki so bežali s poraženimi domobranci in nacisti, očitno še spoštujejo in kujejo v zvezde, one za mejo, ki so bili žrtve fašizma in nacizma, italijanskega in nemškega potujčevanja, pa ponižujejo in zaničujejo.

Pa nič zato, saj ji bodo „pod lipami“ še naprej ploskali…