S filmom “Hammamet” se ob 20-letnici smrti pričenja poskus rehabilitacije Bettina Craxija, ki je bil tajnik italijanske socialistične stranke in nekaj let tudi premier, dokler ni bil sojen in obsojen zaradi korupcije. Zbežal je v Tunizijo, v turistrično središče Hammamet, kjer je imel svojo vilo ob morju, in tam preživel celo desetletje, dokler ni umrl zaradi posledic sladkorne bolezni. Ob obletnici se ga je spomnilo kakih tisoč bivših socialistov in simpatizerjev, ki so šli v Hammamet na izlet. Predsednik republike Mattarella pa je, v znak pozornosti, sprejel na Kvirinalu člane študijskega inštituta, ki se ukvarja s Craxijevo osebnostjo.
Craxi je bil gotovo kontroverzna a močna osebnost, ni mu pa uspelo bogvekaj povečati podpore PSI, čeprav je v politični liniji taktično nihal od leve alternative, ko je KPI bila za zgodovinski kompromis, do tesne povezanosti z demokristjani s „preambulo“, ki je izključevala kakršenkoli dialog s komunisti Enrica Berlinguerja.
Socialistično stranko je iz klasične reformistične stranke spremenil v oblastveni stroj zaznamovan z dvoličnostjo. V Rimu je vladala z demokristjani, v rdečih deželah in občinah pa s komunisti, le da je iztržila čimveč.
Taktična brezobzirnost je bila močno prisotna tudi v naših krajih, v odnosu do Slovencev. V šestdesetih letih, ob težavnbem premoščanju posledic informbirojevskega razkola, se je dobršen del „titovcev“, članov in simpatizerjev Neodvisne socialistične zveze, opredelilo za PSI. V Trstu je bila slovenska komponenta zelo vplivna, kar piše Gianfranco Carbone v svoji knjigi, kjer jim očita, da so bili povezani s starim socialistom Arnaldom Pittonijem.
Zasluga PSI je bila vključitev prvega Slovenca v tržaški občinski odbor, kjer je Dušan Hreščak postal odbornik, medtem ko je furlanski socialist Loris Fortuna predstavil osnutek zaščitnega zakona vzporedno s komunistom Albinom Škerkom.
Do zasuka je prišlo prav s Craxijem. Njegovi predstavniki v naših krajih so namreč začeli povezovati možnost odobritve zaščitnega zakona samo, če bi prišlo do osipa podpore Slovencev KPI in vzporednega povečanja glasov za PSI, kar pa se ni zgodilo.
Po Osimskem sporazumu, ko je v Trstu prevladala desno usmerjena Lista za Trst, ki so ji pravili melonarska, je Craxi podprl zamisel o politični povezavi, ki je sredi osemdesetih let omogočila začetek parlamentarne kariere Giulia Camberja, ki je trajala kar četrt stoletja. Camber je zagrizen nacionalist in je vodil obstrukcijo proti sprejemu zaščitnega zakona v senatu.
Talci pogodbe z melonarji so bili slovenski socialisti, ki so bili potisnjeni na stranski tir in utišani. Zgovorni so Craxijevi govori na Velikem trgu v Trstu, ko je kritiziral „pretesno“ mejo z Jugoslavijo in prepovedal slovenski pozdrav Pina Pečenka. Sploh se je takrat javno pisalo o „trikolornem socializmu“.
Tudi kot predsednik vlade Craxi ni slišal pozivov, naj Slovencem v Italiji vendar prizna nekaj pravic z ustreznim zakonom. Iz te moke ni bilo kruha, saj je njegov pajdaš Demichelis upal, da bo prej dobil od Slovenije nekaj koncesij, predvsem v Istri.
Slovenska komponenta PSI se je takrat pasivizirala in postala nekakšen „mnenjski odbor“, njeno torišče pa je bila predvsem civilna družba, začenši s SKGZ.
Zanimivo je brati v knjigi Craxijevega prokonzula v Trstu, bivšega podpredsednika deželne vlade Gianfranca Carboneja, kako je obiskal predsedniak SKGZ Borisa Raceta – Žarka in ga prosil, naj Primorski dnenvik ne navija več za Arnalda Pittonija. Prepričan je, da je to zaleglo in je tako Pittonija izrinil iz politične arene, sam pa pričel briljantno kariero, ki se je končala na sodišču.
Druga epizoda, ki jo Carbone omenja v svoji knjigi spominov pa bi bila zanimiva, če bi slovenski protagonisti, sicer zaviti v molk, povedali, kako so stvari dejansko šle. Carbone piše, kako naj bi se sestali s predstavniki slovenske manjšine (najbrž Skgz ali ZTT), da bi se dogovorili o preoblikovanju lastnine časopisa. Srečanje je bilo v Trbižu, v vili založnika Carla Melzija, temsa dogovarjanja pa naj bi bilo snovanje skupne založbe Piccola in Primorskega dnevnika.
Iz te moke ni bilo kruha, je pa medtem nastal propadli projekt Republika z vzporedno širitvijo Piccola v Istri.
Gre za sumljive posle, o katerih bi bilo lepo, če bi spregovorili na občnih zborih Zadruge PD ali pa kar v časopisu, ki je zaradi teh mahinacij zašel v hudo krizo, iz katere se je izvlekel predvsem zaradi javnega financiranja, za katerega so se zavzeli komunisti. Tudi takrat je ZTT preko PSI računala le na posojila, ki bi jih pač morala vrniti ali pa se pridružiti drugi večji italijanski založbi.
Bo kdo o tem spregovoril ali pisal?
