Premier Marijan Šarec in vodja Levice Luka Mesec iz oči v oči.

Slovenski premier Marjan Šarec je po 16 mesecih vladanja odstopil in zahteval predčasne volitve, češ da ni mogel uresničiti obljub, danih ljudstvu in da so mu koalicijski partnerji metali polena pod noge.

 

{jcomments on}

 

Kar pa ni povsem res. Šarec je vrgel puško v koruzo, ko je spoznal, da se mu koalicija ruši pod nogami in predvsem, da izgublja lastne ministre in poslance. A tudi to je le dimna zavesa. Dejstvo je pač, da so nanj pritisnili veliki interesi, ki so bili ogroženi. Parlament je bil tik pred tem, da odobri delno odpravo privatnega zdravstvenega zavarovanja, kar je bila temeljna zahteva Levice tudi po tem, ko je s Šarčeco manjšinsko vlado prekinila sodelovanje. Šarec je zaman iskal nova zavezništva in podporo na desni, pri Jelinčičevih nacionalistih in Toninovih krščanskih demokratih, a ni zadostovalo. Kot vedno je šlo za konkretne interese: ali socialna enakopravnost s posebno pozornostjo za delovnega človeka ali finančni botri, zavarovalnice in banke, bogati sloji, ki nočejo prispevati niti beliča za dobrobit naroda.

 

Zaradi ukinjanja privatnega zdravstva in zahtev po dejanski enakopravnosti zavarovancev se je koalicija neoliberalnih strank in socialnih demokratov začela majati. Medtem so v stranki Desus (upokojenci) zamenjali večnega predsednika Erjavca, ki je moral zapustiti obrambno ministrstvo. Odstopil je finančni minister Bertoncelj, v LMŠ (premierovi listi) so se začeli upirati poslanci… Šarcu ni ostalo drugega, kakor da žogo onkraj ograje in spremeni pravila igre, od konkretnih problemov k proglasom in tožbam, češ „saj me ne razumejo“.

Zdaj se ne desnici pogovarjajo, ali bi oblikovali tehnično vlado za nekaj liberalnih projektov, a se najbrž nihče noče kompromitirati. Začenši z Janšo.

Zato- bodo pomladi volitve za nov ljubljanski parlament.

Levica, ki jo raziskave javnega mnenja obravnavajo kot tretjo najmočnejšo stranko v državi, poudarja, da je na volitve pripravljena, saj je teh 16 mesecev poudarjala in ponujala predvsem konkretne rešitve za delovne ljudi, mlade in upokojence.

Primerov je nič koliko. Minimalna plača, ki se ji kapitalisti upirajo. Brezplačni topli obroki v šolah. Višje pokojnine. Predlog gradnje 10 tisoč neprofitnih stanovanj za mlade pare in delavce. Obdavčenje nepremičnin, z izjemo lastnega stanovanja. Krčenje stroškov za oboroževanje in NATO. In še bi lahko naštevali.

Zato je Luka Mesec lahko izjavil, da je Levica pripravljena na volitve, kjer se ji obeta uspeh kot nagrada za doslednost. Dogovorila se je z manjšinsko vlado za zunanjo podporo v zameno za uresničitev pomembnih socialno naprednih projektov. Ko so se partnerji manjšinske koalicije (tudi socialdemokrati) izneverili, je podporo umaknila in nadaljevala boj za iste projekte iz opozicijskih klopi.

Tokrat računa, da ji bodo volilci dali dovolj moči in zadostno število poslancev, da bodo lahko vstopili v vlado in uresničili dane obljube. To pa je odvisno od razmerja moči.

Volilna kampanja se torej pričenja. Na delo.