Modra barva: desnica, rdeča in rožnata: leva sredina.

 

Zdelo se je, kakor da pričakujejo sodni dan, pa so bile samo upravne volitve v dveh deželah: Emiliji Romagni in Kalabriji. Vse oči so bile uprte v Emilijo Romagno, ki je bila več kot pol stoletja „rdeča trdnjava“, z zgledno komunistično upravo in blagostanjem, ki so ga ustvarjale predvsem zadruge, temelječe na načelih solidarnosti. Bila.

 

{jcomments on}

 

Kajti Emilio Romagno so „democrats“ povsem normalizirali in spremenili v navadno področje, ki ga je pustošil neoliberalizem finančnega kapitala. Zadruge so z zakonom postale delniške družbe, val privatizacij ni prizadel nikomur in je močno poslabšal svoj čas učinkovite socialne storitve.

Ni torej naključje, da je tudi v tej deželi začela dvigati glave desnica z Ligo na čelu, ki je osvojila velika in pomembna mesta. Volilci so pred leti protestirali tako, da se volitev niso udeležili. Na predzadnjih volitvah se jih je udeležila komaj tretjina, kar je bil v Italiji pravi rekord.

Salvini si jo je izbral v upanju, da mu bo z zmago v tej nekdaj rdeči trdnjavi uspelo zrušiti rimsko vlado, povzročiti predčasne volitve in končno dobiti „polno oblast“ v svoje roke, kakor je zahteval v kopališču Papetee sredi poletja. Tako je bil prepričan v preboj, da si je privoščil marsikatero neumnost, v upanju, da bo navdušil svoje privržence. Zadnje je bilo zvonenje pred hišo mladega študenta tunizijskega porekla, ki ga je pred televizijskimi kamerami vprašal, ali „prodaja drogo“. Rasisti so ploskali, ne pa navadni državljani.

Slednje je medtem prebudilo gibanje „sardin“, ki je polnilo trge s predlogi o umirjeni dialektiki, nasprotovanju nestrpnosti in fašizmu („Bella ciao“ je bila njihova himna) in indirektno podporo levi sredini. Uspelo je prepričati ljudi, da so šli volit in da so tako premostili težave, nastale leta pred tem, ko so volilci ostajali doma.

Strah, da bi izgubili tudi to simbolno deželo, je rodil pričakovani uspeh. Tudi s pomočjo „koristnega ločenega glasovanja“ (glas za predsedniškega kandidata, a ne za njegovo stranko) je kandidatu Bonacciniju (PD) vendarle uspelo in ima zdaj večino v deželnem zboru, kjer bosta Liga in FdI v opoziciji. Bonacciniju niso pomagale samo „sardine“ s svojo mobilizacijo, pač pa tudi Gibanje 5 zvezd, ki je v razsulu in je dobršen del njegovih volilcev podprl levo sredino.

Kaj pa levica? Ob taki polarizaciji so stranke levo od PD in Bonaccinijeve koalicije imele malo možnosti uspeha, tembolj pa zato, ker so bile spet ločene. Nastopile so namreč s tremi med seboj konkurenčnimi listami. To so bili Rizzova stalinistična KP, lista Oblast ljudstvu in Druga Emilija Romagna, v kateri so bili drugi komunisti in prenovitelji. Rezultat ničen. Skupaj 25 tisoč glasov, ki niso dali niti enega svetovalca.

Volilni sistem z večinsko nagrado pa je koristil listi „pogumnih“, ki jo je v okviru levosredinske koalicije osnovala nekdanja evropska poslanka Ely Schlein, znana predvsem kot ekologistka in borka proti rasizmu.

Medtem je v Kalabriji desnica pirovala, saj je bila za predsednico izvoljena poslanka Berlusconijeve stranke Jole Santelli. Imela je vsaj 20% prednosti. In državni pravdnik Gratteri, ki že desetletja vodi preiskave proti mafijskim združbam, zagotavlja, da n’drangheta v Kalabriji usmerja vsak peti glas… Tu levica niti ni kandidirala.

Salviniju veliki met ni uspel. Contejeva vlada ostaja na svojem mestu. Od skupnih 20 italijanskih dežel jih leva sredina vodi 7. desnica pa 13.

Spomladi bodo nove deželne volitve v vsaj petih deželah. In referendum o krčenju članov parlamenta.

Bo alternativna levica, s komunisti vred, razumela lekcijo in spregledala, da si ljudje pričakujejo predvsem enotnosti?

Kot pravi pregovor se popravni izpiti nikoli ne nehajo.