Gibanje „sardin“ je nastalo pred nekaj mesci v Bologni zaradi nasprotovanja Salviniju in njegovemu sovražnemu govoru in nasilnemu stilu nastopanja v volilni kampanji. Pobudniki so poudarjali predvsem antifašizem in željo po olikanih odnosih. V konkretne probleme italijanske družbe se niso vtikali, kar jim je dalo možnost, da so zajeli zelo na široko. A ne za dolgo.

 

{jcomments on}

 

Sardine je ime, ki naj bi ponazarjalo gnečo na trgih, kjer so bili ljudje stisnjeni „kot sardine“. Riba je postala simbol celega gibanja, ki pa je začelo postavljati tudi prve mejnike: nobenih zastav na shodih, nobenih strankarskih simbolov, nobenih gesel, ki bi delila javno mnenje… Tako se je v Firencah zgodilo, da so s trga zapodili skupino, ki je imela rdeče zastave, drugje pa aktiviste gibvanja Potere al popolo, ki so ob robu trga hoteli deliti svoj letak.

Kaj kmalu se je izkazalo, da je gibanje sicer zajelo zelo na široko, ker je nastalo kot izraz široko izražene potrebe po drugačni politični dialektiki, vendar tudi v svojih splošnih geslih ni želelo iti do končnih posledic, ker bi terjale konkretne opredelitve in sklepe, medtem ko je hotelo vztrajati v svoji nedorečenosti in splošnosti. Tako so se v televizijskih soočenjih skrbno izogibali odgovorom na konkretna vprašanja, kakor pred desetimi leti Grillovi privrženci.

Niso imeli svojega stališča o dejanjih, ki so globoko vplivala na življenje ljudi, kot so bili Job’s Act s poudarjeno prekarnostjo v delovnih razmerjih, ali o dekretih o varnosti, ki jih je zasnoval Salvini, vendar so potrjevali tudi nekatere izbire prejšnjega notranjega ministra iz vrst PD, kakor naprimer pogodbe z Libijo o zavračanju beguncev.

Trojka, ki se je pojavljala na televizijskih zaslonih, je kmalu zaslovela in pridobila vodilno vlogo, čeprav je ni nihče izvolil. Najbolj znan med njimi je bil Mattia Sartori, 35-letni funkcionar neke družboslovne ustanove, ki jo je ustanovil in jo usmerja nekdanji premier Romano Prodi.

Sardine so sicer bile dejavne po celem apeninskem polotoku, vendar so posebno pozornost posvečale Emiliji Romagni, deželi, kjer se je volilo in je predstavljala zadnjo trdnjavo PD in leve sredine. In res, ta je zmagala in preprečila Salviniju, da bi osvojil deželno vlado in povzročil padec rimske vlade, sad dogovora med PD in Gibanjem 5 zvezd. Najbrž ni naključje, da tolikšne pozornosti sardine niso posvetile Kalabriji, kjer je prav tako vladala PD, a so njeni voditelji vnaprej vedeli, da je tam bitka brezupna.

Zasluga „sardin“ je, da so mobilizirali javno mnenje in sprožili pozitivni postopek ozaveščanosti, zaradi katerega so ljudje v Emiliji Romagni šli na volišča, potem ko so pred petimi leti volitve bojkotirali in je bila udeležba zgodovinsko nizka, saj je volila komaj tretjina upravičencev. Tokrat se je število volilcev podvojilo, kar je skupaj z osipom glasov „čričkov“ omogočilo levi sredini tesno zmago. Tajnik PD Zingaretti se jim je javno zahvalil.

In kaj sedaj? Vsem je postalo jasno, da je gibanje sardin nekakšna pomožna sila leve sredine, mobilizacijsko gibanje, ki skuša vsaj v volilni kampanji nadomestiti premalo verodostojno Demokratsko stranko.

Čaka jih nova volilna preizkušnja pomladi. Najbrž ne referendum o krčenju poslancev, saj o tem nimajo stališča, pač pa bodo volitve v petih deželah, kjer se predsednikom iz vrst PD majejo stolčki. Naprimer spornemu De Luci v Kampaniji.

Glede na nevarnost, da bi se gibanje izpelo, očitno potrebuje novih podpor, nove sponzorje in organizacijske strukture. Saj je vsakomur jasno, da shod stotisočih na rimskem trgu pred Lateranom in stotine shodov vzdolž Italije s koncerti niso improvizacija in tudi nekaj stanejo. Za njihov uspeh pa je bilo ključne narave medijsko kritje v časopisih in glavnih televizijah. To pa nikoli ni spontano.

V teh pogojih so si voditelji sardin privoščili spodrsljaj, kot morda to tudi ni. Šli so namreč k Lucianu Benettonu, ki ni znan samo zaradi svojih majic, pač pa je upravitelj italijanskih avtocest, kateremu del vladne večine želi preklicati koncesije zaradi nemarnega upravljanja, ki je povzročilo zrušenje mostu v Genovi in ubilo 40 ljudi. Je tudi lastnik ogromnih področij v Argentini, od pampe do Patagonije, kjer goji sojo in drugo, mimogrede pa s tistih ozemelj nasilno podijo domorodce Mapuche. Prav te dni je bil usmrčen eden izmed njihovih voditeljev.

Srečanje s slikanjem pri Benettonu in fotografu Toscanijo sta izzvala val negodovanja in polemik. Morda pa je bilo tudi prav tako. Maske padajo, vprašanje pa je, ali bodo množice sardin to razumele. Kajti napočil je trenutek, da vsi, ki so v dobri veri prepevali na trgih Bella ciao, odprejo oči in se otresejo vsiljenega dvoumja.