Nekaj kratkih osebnih razmišljanj o epidemiji koronavirusa na Kitajskem in preplahu po vsem svetu.

 

{jcomments on}

 

Dejstva so več ali manj znana, saj nas z njimi vsak dan seznanjajo časopisi, radio in televizija, od jutra do večera. Take mobilizacije javnega mnenja ne pomnimo desetletja.

Gotovo je previdnost potrebna in koristna. O tem pričajo ukrepi, ki jih je prva izvedla Kitajska in to s skrajno strogostjo, čeprav je epidemija posebne gripe izbruhnila med tradicionalnimi počitnicami za lunino novo leto, ko se večina Kitajcev vrača na svoje domove na podeželju in zbere v družinskem krogu. Množično premikanje ljudi je seveda vplivalo na širjenje epidemije, ki pa jo strogi izolacijski ukrepi brzdajo in krotijo.

V trenutku, ko pišem (20.februarja) so zabeležili 70 tisoč obolelih in nekaj čez 2 tisoč smrti. Za Kitajsko, ki ima poldrugo milijardo prebivalcev, to pomeni, da je zbolelo 0,005% ljudi.

V tej deželi sem se mudil pred 30 leti kot član državne parlamentarne delegacije. Srečali smo se s člani vlade, med njimi je bil tudi minister za zdravstvo, ki nam je povedal sledeče: “Vsako leto se konec poletja v tropskih predelih Kitajske prične nova gripa. Naša naloga je, da izolirano novi virus in ga posredujemo zahodnim znanstvenikom, ki ustvarjajo cepiva. Če so pravočasni in če je virus več ali manj mutiran, a znan, se da v kratkem času odkriti cepivo, ki bo reševalo prebivalce Zahoda, od Evrope do ZDA. Za Kitajce cepiva ni, ker je prepozno in je medtem umrlo nekaj milijonov ljudi.”

Tudi tokrat smo torej priča znanemu pojavu, le da je tokrat virus povsem nov in neznan in bo iskanje cepiva trajalo precej časa, morda tudi poldrugo leto. Zato je naloga svetovne zdravstvene organizacije, da s pomočjo kitajskih oblasti in njihovih strogih ukrepov širjenje gripe čimbolj omejijo in preprečijo.

Največje breme seveda nosi sama Kitajska, kar se bo poznalo bodisi po številu žrtev, kakor po gospodarskih posledicah, saj je njena rast trenutno zamrznjena in zaustavljena. Treba pa je priznati tudi, da je (kljub škodoželjnim kritikam) reagirala dokaj učinkovito. Občudovanje je vzbudila hitrost, s katero so v par tednih zgradili novo bolnišnico v Wuhanu, centru epidemije.

Posledice je čutiti tudi drugod po svetu, saj pomanjkanje posameznih delov, ki jih izdelujejo Kitajci, zaustavlja proizvodnjo pri nas. Isto velja za trgovino in blagovni promet. Da o turizmu sploh ne govorimo.

Se motim, ali se zahodne oblasti na kitajske ukrepe odzivajo protislovno in širijo tudi določen preplah v politične namene? Včasih imam občutek, da bodo „komunistični Kitajski“ pripisali tudi odgovornost za grozečo finančno krizo, o kateri svet govori že nekaj let.

Ni naključje, da se pojavljajo tudi komentarji, kjer sicer hvalevredne kitajske varnostne ukrepe proti širjenju kontaminacije, kritizirajo, češ da gre za „tipične ukrepe komunističnih režimov, ki ne spoštujejo svobode ljudi“. Da gre za množično karanteno s poskusom preprečiti stike, preko katerih se gripa širi, občila raje molčijo.

Pri nas bomo verjetno čutili hude posledice na področju gospodarstva in trgovine. ZDA itak nasprotujejo „svilni poti“, ki naj bi povezala Kitajsko z Evropo v medsebojno povezano gospodarstvo. Trst je imel v tej perspektivi ključno povezovalno vlogo in zato se je zavzemalo predvsem luško vodstvo, kateremu skrajna desnica meče polena pod noge in ga skuša onemogočiti.

Primeri rasističnih izpadov proti kitajskim priseljencem, čeprav so mnogi že pripadniki druge generacije, rojeni na naših tleh, se množijo. Kitajske restavracije so prazne, ponekod preprečujejo kitajskim študentom obisk šole ali vstop na avtobus, čeprav širjenje gripe ni povezano z rasno pripadnostjo.

Tako početje spominja na Manzonijeve „Zaročence“, kjer je neuko ljudstvo lovilo „okuževalce“.

Zgled drugačnega ravnanja nam dajejo mednarodne zdravniške in zdravstvene organizacije, ki Kitajski skušajo pomagati pri premagovanju epidemije.

V sili ne rešuje panika, pač pa mirna kri.

Stojan Spetič