Fašizem je bilo lažje premagati kot kapitalizem

Na današnji dan praznujemo dan zmage nad fašizmom v Evropi. Spominjamo se junaških partizanov in partizank Jugoslavije, Italije, Poljske in Albanije, borcev nemškega podtalja in francoske makije, judovskih vstajnikov, sovjetskih rdečearmejcev in nasploh vseh naprednih ljudi, ki so se borili v zavezniških vojskah. Vendar ugotavljamo, da so zmagali samo napol.

Delovni ljudje namreč niso prijeli za orožje samo zato, da bi izkoreninili fašizem, to “anomalijo” evropske civilizacije, kot nas danes poučuje liberalni revizionizem. Borili so se tudi zato, da se stari družbeni red, iz katerega se je konec koncev fašizem tudi porodil in ki je pred fašizmom na sumljivo lahek način kapituliral, ne bi nikoli več povrnil.

V drugi svetovni vojni ni niti približno šlo samo za zmago nad fašizmom, ampak tudi za socialno pravičnost. V tem se je druga svetovna vojna razlikovala od prve, v kateri so stranke in sindikati uklonili nacionalističnim in imperialističnim interesom, za nagrado pa so jih generali v milijonih pošiljali v smrt pred strojnice, brez kakršnegakoli boljšega cilja kot pa nekaj metrov pridobljene nikogaršnje zemlje za domovino.

V drugi svetovni vojni pa so množice vzele usodo v svoje roke. Socialne pravičnosti si ljudje niso znali predstavljati brez nove svetovne ureditve, katere temelj bi bili enakopravni in solidarni odnosi med svobodnimi narodi. Številni veliki spopadi druge svetovne vojne so bili tako hkrati socialne revolucije, kmečke vojne, narodnoosvobodilni boji in protikolonialni upori.

Bilanca teh bojev nam razodeva, da je bilo – strahotnim žrtvam navkljub – neprimerno lažje premagati zgodovinski fašizem kot pa odpraviti kapitalizem. Na koncu je prevladal kompromis v podobi različnih oblik države blaginje. Dosežki protifašizma so bili v tem pogledu veličastni, vendar danes v veliki meri izgubljeni. Medtem ko so bili po drugi svetovni vojni celo konservativci prisiljeni izvajati levičarske politike, pa danes tudi nominalno socialnodemokratske stranke izvajajo neoliberalne politike.

Najbolj tragično so bili dosežki povojne dobe pokopani v državah nekdanje Jugoslavije. Devetdeseta leta za ta prostor niso bila katastrofalna le zaradi vojn, genocidov in razmaha skrajnega nacionalizma, temveč tudi zaradi razlastitev delovnih ljudi in izgube družbene vizije, ki je zahtevala demokratične in tovariške odnose na delovnem mestu.

Boj za socialno pravičnost, demokracijo in socialistično družbo smo tako začeli znova in v drugačnih okoliščinah.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja