Delajmo manj, delajmo vsi!

Vsi pravijo, da po karanteni zaradi koronavirusa nič ne bo več tako kot prej. Vsekakor. Predvsem na družbeno gospodarskem področju. Jasno je, da sta se ciklična kriza kapitalizma in pandemija prekrili in zlili v eno. Po karanteni, pravijo, da bo naše gospodarstvo nazadovalo za vsaj 10% bruto narodnega dohodka. Ve se že, da so mnoga podjetja že med karanteno puščala svoje zaposlene doma in jim sporočila, da delovnega mesta ne bo več. Tudi se ve, da ne bodo vsa podjetja ponovno odprla, ko bo družbene zapore konec. Država obljublja denarna nadomestila, ki sicer prihajajo z zamudo, podjetnikom obljublja podpore in posojila, manjka pa resnična strategija spremembe sistema, ki se ruši.

Evropska unija je dejansko bila prisiljena preklicati neoliberalni dogmi o prepovedi javnih kapitalskih posegov in podpor podjetjem, predvsem pa je nekako obšla prepoved o pretiranem javnem zadolževanju (t.im. fiskalno pravilo) in javnem deficitu, ki bi ne smel presegati 3%. Zdaj je vse drugače in vsaka članica EU po svoje rešuje gospodarstvo in lastno bodočnost. Vse pa se bodo gotovo soočile s povečano nezaposlenostjo.

Že nekaj desetletij levica zahteva krčenje delovnega urnika. Še pred koncem tisočletja so delavci zahtevali 35 urni tedenski delovnik. Ponekod sp ga tudi preizkusili. Naprimer v Nemčiji in nekaterih skandinavskih deželah.

Tokrat je “l’Avvenire”, dnevnik italijanske škofovske konference, objavil na prvi strani naslov z zahtevo: “Delajmo manj, delajmo vsi!” V obrazložitvi katoliški dnevnik pravi, da bi bilo socialno pravično in tudi koristno za zdravje italijanskega gospodarstva, če bi delovni urnik skrčili, da bi tako zaposlili še večje število uslužbencev. Če bi ga s sedanjih 40 ur tedensko skrčili na 36, bi to pomenilo nujnost zapolnitve 10% delovnega časa s prav toliko novimi delavci. Pri čemer izrecno poudarja, da bi krčenje delovnega urnika ne smelo krniti dogovorjene plače, ki naj ostane ista. Država pa naj delodajalce spodbuja k izvedbo načrta tudi z davčnimi ali drugimi olajšavami, začenši s klestenjem vseh birokratskih ovir, ki močno komplicirajo delo podjetij.

Odzvala se je vladna stranka PD, ki se prestavlja kot nekakšna zmerna levica. Po njihovim je krčenje delovnega urnika izvedljivo samo, če se sorazmerno zmanjšajo tudi plače. Isto trdi tudi Zveza industrijcev “Confindustria”, katere predsednik Bonomi v imenu krize zaradi koronavirusa predlaga celo odpravo ali zamrznitev kolektivnih delovnih pogodb. Skratka, vrnitev v pozabljeno preteklost, nekakšen družbeni srednji vek.

Tragična je ugotovitev, da je katoliška hijerarhija naprednejša od politikov, ki zase trdijo, da so levičarji in se dobrikajo sindikatom.

Ugotovitev sama po sebi ni dovolj. Poglejmo torej, kaj se dogaja v državah, ki so že pred leti udejanile program krčenja delovnega urnika. Navsezadnje ni osemurni delovni dan dogma in to so cerkveni dostojanstveniki razumeli, kakor je razumel papež Leon XIII, ko je v encikliki “Rerumn novarum” podprl delavsko zahtevo o osemurnem delovniku in prepovedi izkoriščanja otrok.

Najbrž ni naključje, da je prva skrčila delovni urnik Nemčija, ki velja za najmočnejše gospodarstvo v Evropi, nekateri zanjo celo trdijo, da je “gospodarska lokomotiva” celine. Začeli so v Volkswagnovih tovarnah in nato eksperiment posplošili. Ugotovitev je bila presenetljiva a pričakovana: storilnost se je namreč povečala, dobiček tudi. Kajti delavci so se svojega posla poprijeli z večjim navdušenjem, manj je bilo pavz, boljša organizacija proizvodnje. Zato so si tovarnarji lahko privoščili, da so po prvem skrčenju plač sklenili dogovor, po katerem se plače niso spremenile, ponekod celo povišale.

Obenem pa so zaradi krajšega delovnega urnika morali zaposliti več delavcev, kar je zagotovilo večjo trdnost marsikateri nemški družini, država pa je nekaj prihranila na socialnih transferjih.

Seveda, krčenje delovnega urnika in večje zaposlovanje ne zadostujeta, če država nima industrijske strategije, določenega programiranja posegov in splošno tehnološko novacijo, ki je posledica moderne znanstvene raziskave in primernega vzgojnega sistema. Vse je povezano, kakor klobčič.

V Italiji je pomanjkljivost prav v tem, da je kapitalizmu “velikih družin” (Agnelli, Pesenti, Falck, Pirelli itd.) sledil beg v finančne špekulacije, proizvodnja pa se je razdrobila in zdaj prevladujejo srednja in mala, skorajda obrtniška podjetja, ki marsikdaj le servisirajo tujo veleindustrijo.

V teh podjetjih tehnološka novacija ne napreduje, zaslužek si podjetniki zagotavljajo z večjim izkoriščanjem delovne sile, včasih domače, drugič tuje. Sindikalna organiziranost je minimalna, ako ni neobstoječa. Sindikalne organizacije pa itak zagovarjajo politiko dogovarjanja in so požrle tudi ukinitev jamstev iz “delavskega statuta”, sprejetega pred 50 leti. O ponovni vzpostavitvi 18.člena proti neupravičemu odpuščanju ne govori več nihče, komunistov pa itak ni več v parlamentu.

V teh pogojih bo Italija le stežka premostila prihajajočo krizo, ostala bo le privesek drugih evropskih gospodarstev. Prav tako se bo stežka soočila z izzivi 4. industrijske revolucije in robotike.

Morda bi se morali zgledovati po kitajskih in ruskih komunistih, ki so o uvajanju robotov v proizvodne procese sklenili načelni dogovor, da ne sme biti uresničeno na koži delavcev. Odgovor na robotiko naj bo krčenje delovnega urnika, z večjim prostim časom pa ustvarjanje novih potreb in storitev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja