Delegati na kongresu se niso odločili in zato so delegati komunistične frakcije, med katerimi so bili Amadeo Bordiga, Antonio Gramsci in Umberto Terraccini ter večina slovenskih in hrvatskih tovarišev, zapustili dvorano in se z rdečo zastavo odpravili do teatra San Marco, kjer so ustanovili KSI, kot sekcijo Tretje Internacionale.
Prva leta je pod vplivom Bordige bila stranka dokaj sektaška in zaprta, potem pa, ko je vodstvo prevzel Antonio Gramsci, je KSI postala hrbtenica boja proti fašizmu, pobudnica partizanskega boja in soustanoviteljica italijanske republike in njene demokratične ustave, ki jo je podpisal Terraccini.
KSI so vodili tudi vidni Slovenci iz Julijske krajine, predvsem iz Trsta in Gorice. Na prvih volitvah so v parlament izvolili Jožeta Srebrniča iz Solkana, ki je pozneje 13 let prebil v fašističnih ječah in konfinacijah. Med NOB je tragično utonil v narasli Soči.
V Trstu so tedaj izvolili Nicolo Bombaccija, gromovniškega skrajneža, ki se je pozneje opredelil za fašizem in končal obešen na bencinski črpalki zraven Mussolinija.
Od samega začetka, tudi zaradi vpliva osebnosti, kot sta bila Ivan Regent in Tuntar, nato pa še Tone Ukmar in Pinko Tomažič, so komunisti skladno z Leninovo načelno teorijo o samoopredelitvi narodov od vsega začetka podpirali boj za pravice primorskih Slovencev in Hrvatov, kar je privedlo tudi do pakta o akcijski enotnosti s Tigrom.
Boj za samoopredelitev in proti fašizmu je za Toneta Ukmarja pomenil odhod v Abesinijo, z domačimi gverilci proti italijanskim fašistom, nato pa v Španijo in Ligurijo, kjer je s svojimi partizani osvobodil Genovo in so ga zavezniki odlikovali. Pomembna je bila tudi vloga Marije Bernetič, naše prve povojne poslanke.
Ne glede na tragedijo Informbiroja, ki je za več let razklal primorske Slovence, je KPI ostala ob strani naše skupnosti in se dosledno borila za njene pravice, tja do odobritve zaščitnega zakona na pobudo majhne stranke italijanskih komunistov in njihove ministrice Katie Bellillo.
Zasluga KPI je tudi, da je za več desetletij, tja do razpustitve, jamčila izvolitev slovenskega predstavnika, ki je danes v dvomu.
Mnogi se spominjajo te stoletnice. Žal so pri nas, v Trstu, nekateri papagajsko sprejeli tezo sodobnega meščanskega tiska, češ da je razkol v Livornu odprl vrata fašizmu. Res je, da so bili socialisti in komunisti pobudniki “rdečega dveletja”, ki pa ni privedlo do revolucije, pač pa so kraljevina, vojska, veleposestniki nin kapitalisti podprli fašizem in njegov vzpon na oblast. Komunsiti pa so bili jedro protifašističnega boja, tudi ko so vsi drugi odpovedali.
Žal pa ne morremo pisati samo o stoletnici ustanovitve KPI, pač pa tudi o 30-letnici njene razpustitve na pobudo skupine mlajših voditeljev, ki so se polakomnili oblasti in stremeli zanjo, za vsako ceno. In tako so se Occhetto, Veltroni, D’Alema, Fassino in drugi predali v upanju, da jih bodo sprejeli k obloženi mizi oblasti, a so se zmotili. Pojedli so samo nekaj drobtinic in zdaj kdo med njimi prizna, da je bil prevaran, oziroma, da se je prevaral.
Poskus obnove KPI po treh desetletjih ni uspel, komunisti so šibki in razdeljeni. In vendar je trenutek, ko potrebujemo čim večjo enotnost ob splošnem spoznanju, da svet po pandemiji ne bo več tak, kot doslej in da je za obnovo družbe in gospodarstva potrebna vrnitev k Marksu, se pravi k socializaciji ekonomije in načrtovanju, ker kapitalizem ni več sposoben uresničiti družbo blagostanja v enakopravnosti.
