Njena mati se je v obsoškem glavnem mestu, kamor jo je pristno verna družina poslala na študij, izučila za bolničarko. In ne samo to. Niti dvajsetletna se je soočila z zapletenimi politično vojaškimi dogajanji in mednacionalnimi odnosi na stičišču treh ali štirih jezikov in še kakšne kulturne stvarnosti zraven. Iz zavzetega humanizma do mučenih in zmrcvarjenih teles pripadnikov Osvobodilne fronte, ki jim je lajšala bolečine v bolnišnici pod vodstvom strogih in hkrati usmiljenih nun, kamor so jih prignali iz zaporov, je v okoliščinah, ki zahtevajo bliskovito človeško rast, prešla v komunizem.

Iz bolničarke se je prelevila v obveščevalko tajne mreže IX. Korpusa, ki je bila razpredena po mestu. Prevzela je bojno ime Nataša in se po vojni poročila z zgoraj omenjenim partizanskim komandantom. Hči Lorena je šla po poti staršev miselno in službeno. Izšolala se je in se do upokojitve posvečala posvojitvam otrok brez „gnezda“. S sedmimi križi se redno posveča „zadnjim med zadnjimi“: oskrbuje rane srednjevzhodnim pribežnikom, ki se na pol bosi privlečejo skozi gozdove, čez vzpetine in preko vodnih strug Srbije, Bosne, Hrvaške in Slovenije do tržaške železniške postaje. Z nahrbtnikom na koleščkih, polnim povojev, razkužil, obližev in maž, se v parku premika od klopi do klopi z občutkom, da vsaj deloma posnema mamine kolegice v Franji, v kanjonu Pasice, kamor sem jo vso v solzah pospremil skozi trnovske in cerkljanske gozdove. Še pred sedanjim človekoljubnim razdajanjem je skupaj z možem, univerzitetnim profesorjem, redno odhajala v Bosno in Palestino pomagat s hrano, zdravili in oblačili razseljenim ljudem, ki jih je sprevržena politika kaznovala, da so verjeli v povezanost različnih narodov, kar je motilo načrte velikih mednarodnih odločevalcev o „ureditvi družbenih razmer“ in „izvozu demokracije“. Sedaj je njuna humana drža pod udarom italijanske birokratske demonizacije, ker sta za eno noč v Trstu nudila streho pribežniški družini (z otrokoma!) na poti v Severno Evropo…

Kaj pa če je znotraj vala beguncev nekaj tisoč podobnih zgodb, ki jih opulentni del Evrope kriminalizira? Za nekaj televizijsko odmevnih nam je dano vedeti, druge bodo ostale zastrte in zamolčane. Ta sestavek ni namnejen razčlenjevanju vseh vzrokov za premike tolikšnih množic, ki niso pojav le zadnjih petih let, saj so družine Afganistancev že kdaj metale bisage in kovčke čez mrežo pri goriški Severni postaji in nato še same splezale na drugo, italijansko stran ter se v kolonah po šest, dvanajst in tudi dvajset napotile do Južne postaje, da so se vkrcale na vlak. Ni vsem uspelo, kajti nekaterim so Goričani pokazali pot, za druge pa je obveljalo, da so jih na osnovi obvestila „sile javnega reda in varnosti“ prestregle. V nekaterih primerih jih obhodnice „niso opazile“, a ko se policija znajde s prijavo na mizi ali v telefonskem arhivu, nima izhoda. Mora ukrepati.

Drobna izkušnja me je naučila, s kakšnimi občutki se posameznik poda v najosnovnješo pomoč pribežnikom, ko je meja do obtožbe o podpiranju teroristov na poti v našo Indijo Koromandijo zelo raztegljiva. Dobro vem, kaj pomeni v strupenem mrazu bivakirati na golih tleh zaviti v eno samo odejo, pa čeprav z bundo na sebi. V predoru skozi goriški grajski grič je pozimi velik prepih s severnim vetrom, ki se spušča s Trnovega. Tam je prenočevalo pred nekaj leti tudi po 60/70 Pakistancev in Sircev. Za fiziološke potrebe so si morali poiskati kotičke med akacijami nad tunelom. V avtomobilski prtljažnik sem nametal kar nekaj odrabljenih bund, rokavic in volnenih kap s čokoladami, keksi in mlekom vred. S tihotapskimi občutki sem parkiral in prve štiri na koncu predora priklical, da so v najkrajšem možnem času izpraznili vozilo brez prižganih luči, da ne bi kakšne radovedno nastrojene oči prebrale evidenčne tablice.

Da ima moja štorija o sodobnem preseljevanje narodov dolgo brado, ponujam v dokaz in branje nekaj epigramov, ki so bili objavljeni leta 1990.

Selitev narodov tako poteka:

nekdaj na konjskih vpregah, peš in v ježi,

sedaj ponoči glavni val doteka,

čeprav stražar s kalašnikom na preži.

Ste jedli, pili in odveč trošili,

odrivali ste nas iz belih mest,

rešitve iščete v vojaški sili,

prihajamo, da sprašamo vam vest.

Je standard zate vikend, limuzina

in moti te, če pomni vaška strina,

da skorja kruha vredna je cekina.

Je meni lakota pobrala sina!