Smrt Fidela Castra in umik njegovega brata Raula z oblasti (vlade in KPK) so pospremile pomembne družbene in gospodarske reforme, večja liberalizacija drobnega gospodarstva in lastnine, odprava dvojnega monetarnega režima (z nekonvertibilnim in konvertibilnim pesom). Vse to je seveda povzročilo pretrese v kubanski družbi in tudi določeno razslojevanje. Vendar je vsemu temu kapljo čez rob pomenila pandemija covida19.
Kuba je prvo fazo pandemije prebrodila dokaj disciplinirano in dobro, število mrtvih je bilo zelo nizko. Medtem so kubanski zdravniki po vsem svetu pomagali bogatejšim narodom (tudi Italiji) v spopadu z boleznijo. Vendar je pandemijua pokazala svoje zobe na področju gospodarstva. Kuba je živela od turizma in čez noč so turisti izginili, saj se niso upali na pot. Devize iz turizma pa so bile nujne za nakup hrane. Od tod stiska in vrste pred trgovinami.
Kuba ima po vsem svetu znan zdravstveni sistem, ki je v relativno kratkem času uspel proizvesti tri različna in uspešna cepiva. Dosledno s svojimi političnimi načeli je Kuba svoja cepiva ponudila vsem revnejšim državam na svetu. S tem se je, seveda, zamerila ameriškim in evropskim farmacevtskim multinacionalkam.
Zgodilo pa se je, da cepilna kampanja na samem otoku ni dosegla večine prebivalstva. Zakaj? Ker je Kuba pod strogo ameriško gospodarsko blokado in ne more kupiti na tujem injekcije, ki so potrebne za cepljenje ljudi.
ZDA so uvedle “bloqueo”, popoln gospodarski embargo, že pred 62 leti. Predsednik Barack Obama je obljubil, da bo embargo preklical ali vsaj omilil. Zato se je tudi srečal z Raulom Castrom. (Mimogrede, srečanja se je udeležil tudi tedanji Obamov podpredsednik Joe Biden!) Res so ZDA preklicale nekaj sankcij in liberalizirale potovanja na otok, a je trajalo zelo malo. Donald Trump je sankcije nemudoma obnovil in jim dodal še nadaljnjih 246 prepovedi. Obroč okoli Kube se je še zategnil in jo še sedaj duši.
Tudi letos je glavna skupščina OZN izglasovala resolucijo, ki zahteva preklic embarga proti Kubi. Podprle so jo VSE države članice, razen dveh. To sta ZDA in Izrael. Washington se, kajpak, na mnenje vseh držav in svetovne organizacije veselo požvižgajo in Biden je embargo še zaostril.
Kot večina demokratov, ki so bolj dosledni v svoji imperialistični ihti, je Biden poslal na pot po Latinski Ameriki svoje vojaške in politične svetovalce v skrbeh, da mu “domače dvorišče” uide na svobodo. Zaman so bili poskusi državnega udara v Boliviji, na volitvah so zmagali domači socialisti, v Čilu se levica krepi in Santiago ima komunistično županjo, v Peruju je zmagal predsednišpki kandidat, ki je domorodec, kristjan in komunist. Že cel mesec se desnica z zahodno podporo brani, da bi zmago priznala in novega predsednika ustoličila. V Braziliji se maje fašistični režim predsednika Bolsonara in dolgo let po krivem zaprti Luis Ignacio Da Silva – Lula se pripravlja na ponovni naskok na oblast.
V teh pogojih so torej ZDA zaostrile svoj politični in ekonomski pritisk na Kubo in druge latinskoameriške dežele, ki iščejo svojo pot in jim ni mar za koristi imperialističnih velesil.
Na Kubi so nemudoma podprle, oziroma organizirale in podžigale proteste. Pri tem so proameriški aktivisti izkoristili tudi večjo svobodo na področju družbenih spletov. Seveda so izkoristile nezadovoljstvo ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane in problemov s cepljenjemn proti covidu19.
Protestov se je udeležilo več tisoč ljudi in jih policija ni zatrla. Pač pa so šli na ulice tudi pristaši revolucije, ki so posvarili pred scenarijem, v katerem so ZDA upale na hujši incident ali večje število žrtev, da bi organizirale vojaški napad na otok. Reakcija pristašev revolucije je najrbž prepričala Bidnove svetovalce, da ni še napočil trenutek. Najbrž tudi iz bojazni, da bi napad spet združil kubansko ljudstvo, ki sicer ni zadovoljno s sedanjim stanjem, je pa dovolj ponosno in svobodoljubno, da ne dovoli tujih vplivov in protirevolucionarnega rovarjenja.
Izjalovila se je tudi kampanja “fake news”, ki sta jo sproti razkrinkala kubanska televizija in Telesur, tv naprednih sil Latinske Amerike.
Na Zahodu, predvsem v Evropi, se je takoj razvila protikubanska kampanja, kar ne čudi. V Italiji so bili najglasnejši “demokrati”, a niso bili povsem sami. Pridružili so se jim tudi “kaviar levičarji” in celo osamljeni trockisti. Slednji so v protestih na Kubi videli dokaz o pravilnosti teze o “permanentni revoluciji”, s katero mahajo skoraj celo stoletje.
Komunisti smo odločno na strani revolucije. Ne mižimo pred težavami in tudi napakami, a smo prepričani, da jih bodo Kubanci znali odstraniti sami. Mi pa na ves glas zahtevamo odpravo ameriškega in zahodnega embarga, ki Kubo duši že od zmage revolucije dalje. Brez embarga bi Kuba zacvetela in bi si lahko privoščila tudi nove reforme. Vendar naj o sebi odločajo Kubanci sami, na otoku, in ne v Miamiju ali Beli hiši.
Vemo, da nas v tem podpira ves svet, kot je pokazalo plebiscitarno glasovanje v OZN.
