Sam sem na Kubi tudi delal, ko sem se zdaj že daljnega leta 2003 odločil, da na otok odpotujem kot član delovnih brigad (da, še obstajajo!). Najprej nas je bilo okrog 250 iz cele Evrope v naselju Caimito pri Havani, nato pa sem sam odpotoval še do Guantanama, revnejšega mesta, kjer je glavni vir dohodka še vedno poljedelstvo (od tod pesem Guantanamera, ki opeva kmetico iz tega kraja), kjer sem pomagal pri gradnji hiš iz opeke v predelu, kjer so ljudje še živeli v skorajda barakastem naselju. Seveda je stroške za gradnjo kril državni proračun. V tistem obdobju na Kubi sem spoznal veliko ljudi, z mnogimi se pogovarjal. In prva trditev, ki jo je treba izpodbiti, je ta, da se na Kubi ne sme kritizirati dela vlade. Karizmatični Fidel je bil seveda takrat še živ, njegov karizmatični lik pa ni bil nedotakljiv. Vendar mnogi, ki niso bili zagreti komunisti, so se istočasno zavedali, da bi bila alternativa za Kubo mnogo slabša. Zanimivo je bilo tudi, ko sem se v Trinidadu pogovarjal s psihiatrinjo, ki je Trst dobro poznala, saj je v njem preživela kratko obdobje, da bi preštudirala »model Basaglia«.
Kubansko ljudstvo se že 60 let upira sramotnemu in ekonomsko uničujočemu embargu oziroma točneje povedano blokadi s strani severnega soseda – Združenih držav. Tudi v teh dneh zahodni mediji niso zamudili priložnosti, da bi z lažnimi informacijami napadli to pokončno državo, ki nadaljuje z gradnjo socializma trideset let po razpadu Sovjetske zveze. Težave so precejšnje in so se v zadnjem poldrugem letu stopnjevale, a so tudi potrdile, kako je mala karibska država na določenih področjih avantgardna.
Zaradi kovida je Kuba utrpela dvojni udarec. V prvi vrsti je bil padec prihoda turizma z ekonomskega vidika zelo boleč, saj ekonomija Kube sloni (tudi) na denarju, ki ga prinašajo tuji turisti na otok, ki nudi res enkratne pogoje skozi celo leto. Obenem je prišlo do omejevanj pomikanja in medosebnih združevanj (tako kot pri nas), kar je za Kubance, ki so zelo družabna bitja, res huda omejitev. Nezadovoljstvo med ljudmi je nedvomno naraslo, kar so v ZDA izkoristili in z mastnimi denarci podpirali notranjo opozicijo. A ljudstvo je z množičnimi manifestacijami dokazalo, da je podpora vlade in socialističnega sistema še velika. Večina se namreč zaveda, da bi bila edina alternativa sedanjemu sistemu neokolonialističnega tipa, nobena »nebeško obarvana« demokracija, kaj šele tista svoboda, o kateri propagandistično blebetajo Saviano in njemu podobni.
Visoka izobraženost, daljša povprečna življenjska doba kot v ZDA, največje povprečje zdravnikov na prebivalca na svetu, daleč najvišji delež BDP-ja namenjen šolstvu, edina država, ki je popolnoma samostojno in izključno z javnimi sredstvi ustvarila učinkovito cepivo proti kovidu. Vse to je bilo možno, ker je Kuba na svetu nekaj posebnega. In Kubanci se tega zavedajo. Lepo se je pogovarjati na Kubi tudi z navadnim zidarjem, saj boš v vsakem primeru naletel na izobraženo osebo, ki veliko ve o vsem, kar se okoli po svetu dogaja. In se bo kubanskemu sistemu zahvalil, saj je le-ta omogočil njegovemu sinu, da se je brezplačno izšolal in zdaj potuje po svetu kot zdravnik mednarodne zdravniške brigade Henry Reeve. Je to v drugih državah južne in srednje Amerike možno? Se je na primer kdo hudoval nad umorom haitskega predsednika Jovenela Moiseja s strani organizirane paravojaške skupine, čigar nekateri člani so se »vežbali« v ZDA? Je kdo dvignil glas in zahteval humanitarno pomoč za državo, kjer ljudje resnično umirajo od lakote? Ne, saj severnega soseda izključno skrbi, da ne bi kubanski sistem slučajno uspel. In prav zato vztraja s 60 let trajajočim nečloveškim embargom, ki ga vsako leto OZN skoraj soglasno obsodi. (if)
