Rusija je vdrla na ukrajinsko ozemlje in se že tri mesece bori, da bi osvojila in ohranila pod nadzorom področja, ki jih ima za svoja, oziroma naseljena z ruskim prebivalstvom. Ukrajinska vojska pa medtem prejema moderno orožje iz vsega zahodnega sveta, da bi rusko ofenzivo zadržala in vrnila na izhodiščne točke.
Na frontah je slika dovolj jasna: ruska vojska nadzoruje uporni separatistični Donbas in njegovo naravno pristanišče Mariupol. Obenem je prevzela nadzor nad Kersonom, ob izlivu Dnjepra, od koder prejema pitno vodo Krim. Pri zavzetju Mariupola je ruska vojska prisilila k predaji neonacistični bataljon Azov, ki je osem let sejal smrt in strah po Donbasu. Govori se, da jim bodo sodili, morda pa bodo tudi predmet zamenjave ujetnikov.
Iz širše perspektive velja poudariti, da imajo največji interes , da se vojna nadaljuje, v Washingtonu. Orožarska industrija kuje mastne dobičke, ZDA pa so spričo sankcij proti Rusiji pripravljene nuditi zahodni Evropi energente (plin in nafto) po dražjih cenah. Rusija pa bo energente prodajala Kitajski in Indiji. EU bo povsem podrejena ameriškim interesom, tudi v okviru vojaškega pakta NATO, ki se širi tudi na nekdaj nevtralne skandinavske države.
Morebitne jedrske vojne med Rusijo in NATO se ZDA ne bojijo, saj je vmes ocean, same pa netijo tudi napetost v Pacifiku, proti Kitajski.
Zahodna Evropa oborožuje Ukrajino in je pripravljena, kakor ZDA, prelivati kri zadnjega Ukrajinca. Medtem raste nova, sicer nevidna železna zavesa, ki bo Rusijo potisnila v azijske razsežnosti, Zahodno Evropo pa v ameriško odvisnost.
O mirovnih pobudah malokdo govori. Kvečjemu papež Frančišek. Zadnje čase tudi Italija, vendar ukrajinsko vodstvo, ki posluša samo nasvete (ukaze) iz Washingtona, o pogajanjih noče slišati.
Mir na evropski celini je torej povsem odvisen od Moskve in Washingtona. Vsi drugi so statisti.
Vendar so posledice nadaljevanja vojne lahko zelo tragične. Blokada pridelka pšenice in drugih žitaric iz Ukrajine in Rusije lahko povzroči lakoto v državah južnega Sredozemlja in Afrike. Posledica bodo novi migrantski tokovi.
Komunisti ne navijamo za sprte strani, pač pa za mir, ki naj upošteva interese obeh strani in predvsem prizadetega prebivalstva v posameznih regijah. Vendar ne pristajamo na pravljico, da Rusija napada Ukrajino, ker ne mara njene demokracije. Ni demokratična država, ki je izvedla državni udar na Majdanu, zamižala ob poboju v Delavskem domu v Odesi in 14 tisoč žrtev v Donbasu, postavila izven zakona Komunistično partijo, ki je v devetdesetih letih bila najmočnejša parlamentarna stranka v Vrhovni Radi, vse njene časopise, zaprla njene sedeže, pobijala ali zaprla njene voditelje, zadnje čase pa prepovedala nadaljnjih enajst opozicijskih strank. Zelenskij lahko pridiga preko ekranov, toda to so dejstva.
Kakor je dejstvo, da je Kijev do zadnjega zavračal uresničevanje mirovnih dogovorov iz Minska, pri katerih sta sodelovali tudi jedrni evropski velesili kot Nemčija in Francija. Dogovori, ki so Donbasu priznavali, v okviru ukrajinske države, avtonomijo, kakor jo v Italiji uživa Južna Tirolska.
Zato smo solidarni predvsem z delovnimi ljudmi, z antifašisti in komunisti v Rusiji, Ukrajini in Donbasu. Obenem pozivamo javnost, naj ne naseda vojnohujskaški propagandi večine medijev. Žal, tudi naših, v Italiji, Sloveniji in zamejstvu.
