Živimo v svetu, kjer je vse izkrivljeno in podrejeno interesom velekapitala in njegovih političnih nosilcev. Predvsem informacija, saj še vedno velja rek, da dobro informiran človek lahko izbira, manipuliran pa ne.

V Italiji in tudi pri nas, na Primorskem, so občila včasih kar monotematska, saj ne razlikujejo več med informiranjem in propagando. Predvsem pa zamolčijo vse, kar ne ustreza njihovemu kalupu. Resnično neodvisnih časopisov, radiev in televizij pa nam primanjkuje.

{jcomments on}

Značilno je, da se vsi širokoustijo o Renziju (in njegovemu pajdašu Berlusconiju), o tem, kar se dogaja po svetu pa malo ali nič.

Naj dvigne roko, kdor ve, kaj se zdaj dogaja v Venezueli in osrednji Afriki. Da o Ukrajini ne govorimo. Tu so propagandistične sheme vredne Goebbelsa, ki je trdil, da tisočkrat ponovljena laž postane resnica, ker ji na koncu vsi verjamejo. Dejansko pa smo na robu vojne, ki lahko ogrozi celotno Evropo.

Poglejmo tipične propagandistične floskule o Ukrajini. Prepričujejo nas, da se je ljudstvo v Kijevu pred nekaj meseci uprlo korumpiranemu režimu predsednika Janukoviča. Kar je tudi res. Toda upor ljudstva je trajal toliko, kot metuljev let. Upor je hujskal Zahod s svojimi predstavniki, ki so ščuvali množico na Trgu neodvisnosti (Majdanu).Sledili so nacistični izbruhi, napadi na sinagoge, zažigi 70 sedežev KP Ukrajine.

Časopisi so tedaj trobili, da gre za izbiro med vstopom Ukrajine v EU in carinsko povezavo z Rusijo. Seveda so uporniki na Majdanu postali „proevropski“ demonstranti. Nihče ni povedal javnosti, da je Zahod obljubljal Ukrajincem pridružitev EU samo, če država vstopi v vojaški blok NATO. In v tem grmu tiči zajec, ker so zahodni državniki pred četrt stoletja prepričali Gorbačeva, da je pristal na združitev Nemčije z obljubo, da se NATO ne bo širil na države ob ruskih mejah, ki so svoj čas bile članice Varšavskega pakta.

Znano je, da je celotna „širitev“ EU pred desetimi leti potekala po načelu „najprej v NATO, šele potem v EU“. To je veljalo tudi za Slovenijo, ki je imela pred tem izkušnjo neuvrščenosti in ni bila članica nobenega vojaškega bloka. Zdaj so v NATO tudi Hrvaška, Bolgarija, Romunija, Madžarska, Slovaška, Češka, Poljska in baltske države (Litva, Latvija, Estonija). V večini teh držav so ameriška oporišča ali rakete, uradno usmerjene na Iran, dejansko pa na Rusijo, ki je vmes.

Ob napetosti, ki je po novem letu nastala v Kijevu, so posredniki iz Poljske, Francije, Nemčije in Rusije dosegli februarski dogovor, ki je predvideval nove predsedniške volitve 25.maja, spremembo ustave, da bi bila Ukrajina spet parlamentarna in ne predsedniška republika, širše avtonomije za regije. V Kijevu naj bi nastala vlada narodne enotnosti.

Sporazum je bil pretrgan v eni noči. Nacifašisti (Svoboda, Pravij sektor) so vdrli v parlament, zrušili vlado, izvedli državni udar. Oblast je prevzela desnica, zakoniti (čeprav nepriljubljeni) predsednik Janukovič je zbežal. „Majdanovci“ so imenovali na odgovorna mesta (predsedstvo republike, parlamenta, vlade) ljudi, ki jih je v telefonskem pogovoru, ki ga je zaključila z znanim „fuck off Europa“, naštela gospa Nuland, ki je zastopala ameriško vlado.

Novi „majdanski“ parlament, iz katerega so vrgli niz poslancev vladajoče stranke regij, je ob nasprotovanju komunistov med prvimi sklepi sprejel odlok, ki je dejansko prepovedal ruščino, ki jo govori dobršen del prebivalstva, od Kijeva proti jugovzhodu, še posebej v pokrajinah Lugansk, Doneck, Harkov, Krim, Odessa.

To je vzbudilo odpor v teh pokrajinah, medtem ko so v Kijevu izbruhnili spopadi. V rusko govorečih pokrajinah so se začeli organizirati odredi za samoobrambo, ki so kot spoznavni znak začeli uporabljati antifašistično oranžno-črno georgijevsko lento.

Zgodil se je Krim, kjer je ruska večina z referendumom sklenila vrnitev k matični državi Rusiji, od katere je bila formalno odcepljena leta 1954 na predlog Nikite Hruščova. Šlo je za administrativni ukrep znotraj Sovjetske zveze, ki tedaj ni imel političnih posledic.

Pomislimo sedaj, kako so o vsem tem poročali naši časopisi. O državnem udaru skoraj niti besedice, o nelegitimni kijevski vladi in oblasteh nobene graje, redki so ožigosali prepoved ruščine. O Krimu so pisali, da so ga zasedli ruski vojaki. Res je, da je na Krimu od nekdaj bilo 25 tisoč ruskih vojakov, saj je polotok glavno oporišče ruske vojaške mornarice in prisotnost ruske vojske urejajo mednarodni sporazumi med Rusijo in Ukrajino, kakor ameriške baze v Italiji urejajo prav tako podobni dogovori.

Zanimivo je besedišče, ki ga vsi brez razlike uporabljajo. Skoraj nihče ne piše, da so člani Pravega sektorja nacifašisti, ki jih navdihuje medvojno kolaboracionistično gibanje Stepana Bandere. Ti so med drugo svetovno vojno množično vstopali v SS oddelke in spoznali smo jih v Rižarni in na Krasu. Zanje so uporabljali čimbolj nevtralne izraze, kot „proevropske sile“ itd.

(To je približno tako, kot če bi v Sloveniji oblast prevzeli nasledniki domobrancev in začeli preganjati potomce partizanov… )

Res je, da so ZDA, EU in NATO politično, denarno, logistično in sicer podprli nacifašiste, le da so jim služili v široki konfrontaciji z Rusijo. In še to v okviru svetovne konfrontacije z državami BRICS, ki se niso uklonile oblasti velekapitala (glej Venezuela).

Zakaj? Tu se pojavljajo komentatorji, ki blodijo o Putinu, ki da hoče obnoviti ZSSR, ne povedo pa, da preko Ukrajine teče 16 plinovodov in naftovodov, kar pomeni skoraj vse energetsko ožilje med Evropo in srednjo Azijo. Nadzor le-teh in vzhodnega Sredozemlja, vključno s Črnim morjem, je torej strateškega pomena. Ukrajina naj bi za Zahod bila nova etapa po Libiji, Egiptu in Siriji, kjer pa se je zataknilo prav po krivdi ruske diplomacije in zaradi dejstva, da ima Rusija ob sirskih obalah svoja morska oporišča.

Zanimivo je, da so naša občila (vključno z naslednikom Partizanskega dnevnika) „proevropskim“ radikalnim nacionalistom zoperstavili „proruske separatiste“.

Kje je laž? V besedi „separatisti“ in v odsotnosti pridevnika „protifašisti“. V jugovzhodu Ukrajine so namreč na okopih demokracije in samoodločbe tudi Ukrajinci, ki niso ruske narodnosti, cele narodne manjšine, kot Romuni in Bolgari, ki jih je skoraj za milijon.

Predvsem pa to niso „separatisti“, saj sledijo politični liniji levice (KP Ukrajine in gibanja Borba), ki se zavzema za enotno, a obenem federalno Ukrajino. Kot so iskreno povedali, je njihov vzorec Belgija, ki je federalna država dveh narodnosti – Flamcev in francosko govorečih Valonov – in kjer je oblast razdeljena med regijami in uravnotežena. Gre torej za neko mehko obliko federalizma, ki je ni mogoče primerjati, naprimer, z nekdanjim jugoslovanskim.

Prav to pa moti evropsko in ukrajinsko desnico. Separatiste bi vojaško zatrli, federalisti pa delujejo v okviru demokracije. In tu je bistvena razlika.

Ni torej naključje, da je Kijev dva dni po prihodu šefa ameriške agencije CIA Johna Owena Brennana, sprožil vojaško ofenzivo proti jugovzhodnim „separatistom“, da bi s silo zatrl vsakršno zamisel o federalni Ukrajini po belgijskem vzorcu. V ofenzivo so bolj kot naborniško vojsko poslali Narodno gardo, kamor so množično sprejeli člane Pravega sektorja in druge simpatizerje nacifašizma.

Ti so zagrešili požar Delavske zbornice v Odesi, v katerem je umrlo 42 ljudi. „Federalisti“ so namreč postavili na Kulikov trg velik šotor s propagando za referendum o reorganizaciji ukrajinske države. Fašisti so ga, ob pasivni pomoči policije, napadli z zažigalnimi bombami, da so se aktivisti umaknili v delavsko zbornico. Tu so jih blokirali, stavbo pa zažgali z molotovkami. Ljudi, ki so se reševali s skokom iz oken, so fašisti pobili s koli.

Dan pozneje je Julija Timošenko, junakinja „oranžne revolucije“, izjavila, da „so v palači zgoreli ščurki“. Med neko zabavno televizijsko oddajo v Kijevu so sporočili o izidu požara. Publika je navdušeno zaploskala.

O vsem tem v časopisih niti besedice. In vendar so bili na razpolago video posnetki iz Odese in alternativni informativni viri na elektronskem spletu. Nič ni več skrito ali tajno, le poiskati je treba.

Dejstvo je, da uredniki časopisov (tudi naših) slepo prepisujejo, kar jim pošiljajo tiskovne agencije. Primorski dnevnik nekritično prepisuje STA, slovensko tiskovno agencijo, ki je na Balkanu med najslabšimi in profesionalno na psu. Slednja sploh nima svojih dopisnikov po svetu, pač pa le po svoje prepisuje druge agencijske vesti.

Bralcem in gledalcem zato svetujemo, naj vklopijo kritične možgane. Tudi ko berejo naše vrstice. Naj preverijo preko spleta in z gledanjem tujih televizij, pa bodo spoznali razliko.

Včasih pa malo zgodovinskega spomina ne škodi. Kot spomin na požig Narodnega doma v Trstu poleti 1920.