Ko se ji mudi , ker želi zadostiti velekapitalu in podjetnikom, zna vlada ukrepati zelo hitro. Ni se še posušilo črnilo Napolitanovega podpisa pod zakonom o reformi delovnega trga (z angleškim nazivom Jobs Act), ko je vlada že izdala izvršilni odlok, ki te norme udejanja v praksi. Odlok odpravlja 18.člen delavskega statuta in njegovo zaščito za vse delovne pogodbe, ki bodo podpisane v bodoče.

Je tako vsega konec? Kje pa. Bitka se pravzaprav šele začenja. Odvijala se bo, kot doslej, na ulicah in trgih, na sodiščih in, zakaj ne, na voliščih referenduma, ki naj ta odlok ukine.

{jcomments on}

 

Vsi se spominjamo negativnega zaključka kampanje za referendumsko odpravo odloka, ki je iz mezd in plač zbrisal draginjsko doklado, ki je dohodke avtomatično prilagajala inflaciji in rasti cen. Tedaj javno mnenje ni razumelo dometa tega referenduma in tudi sindikati ne. KPI je ostala sama.

Zdaj pa je vendar nekaj jasno vsem. Renzijeva vlada nima niti trohice „levičarstva“, saj je do delavcev ravnala s prezirom in nasiljem, medtem ko je debelo lagala preko vseh svojih medijev.

Odslej, po zaslugi Renzijeve vlade, lahko gospodar odpusti delavca (ali celo skupino) na zelo preprost način. Dovolj je, da se sklicuje na generične „ekonomske in proizvodne“ razloge. Motivacija, ki pomeni vse ali nič. Prej nič.

Delavci bodo na cesti brez zaščite. In četudi bi jim uspelo pred sodiščem dokazati, da je šlo za diskriminacijo ali kaj drugega, se bo gospodar izmazal z denarno „globico“: odpuščenemu delavcu ne bo vrnil njegovega delovnega mesta, pač pa plačal dva meseca za vsako leto opravljenega dela, a ne več kot 24 mesečnih plač.

Kakšno zaščito bodo imeli delavci na cesti? Socialne blažilce za nekaj časa, nato pa obup, saj je množica brezposelnih taka (13%), da le malokdo sme upati, da bo zase našel spet dostojno delo.

In to je pravzaprav vse. Kajti člen o delnem vračanju na svoje mesto zaposlenih, ki so bili odpuščeni iz „nezakonitih disciplinskih razlogov“ je samo dimna zavesa. Zakaj naj bi gospodar priznal razloge odpusta, če ima na razpolago splošno definicijo „gospodarskih in proizvodnih razlogov“?

Še več. Gospodarji so gotovo dobro prebrali zakon o finančni stabilnosti, ki ga je parlament odobril tik pred božičem. V njem je skrit sklad, ki delodajalcem celo omogoča, da z odpuščanjem delavcev špekulirajo in zaslužijo!

In kako so „jobs act“ sprejeli v parlamentu? Vlada je kot običajno zahtevala zaupnico in disciplinirala svoje poslance in senatorje, ki pa so bili že prej „pridni“ in so se kujali le skrivaj.

Medtem pa so „izvedenci“ delali s polno paro. In kdo so ti „izvedenci“ Demokratske stranke? Predvsem bivši sindikalni funkcionarji, ki jim je potekel mandat in so obrnili plašč po vetru. Kot vsi „spreobrnjenci“ so bili ti bivši sindikalisti najhujši nasprotniki pravic delovnih ljudi. Seveda so svojo vest utišali z mastnimi honorarji.

K sprejetju „Jobs acta“ pa so bistveno prispevali tisti „psevdolevičarji“ v DS, ki so na ves glas razlagali, da mu nasprotujejo in se bodo do konca borili, da se izboljša, v odločilnem trenutku pa so pokleknili pred Renzijem. Če je Pariz vreden ene maše, je tudi ponovna kandidatura vredna parlamentarnega glasu.

Zgodilo se je 3. decembra 2014. Vlada je morala uskladiti besedilo s 76. členom ustave in se je zakon vrnil v senat za glasovanje. Renzi je kajpak zahteval zaupnico in 27 „levih dem“ je za zakon disciplinirano glasovalo, pri čemer so zatrjevali, da s figo v žepu.

Jobs Act je bil tako dokončno odobren s 166 glasovi, proti 112, en vzdržan. Če pa bi 27 psevdolevičarjev DS glasovalo proti, se pravi po vesti in skladno z izjavami, kis o jih trosili pred televizijskimi kamerami, bi izid bil 139 za, 139 proti in en vzdržan. Ker pa v senatu vzdržan velja kot glas proti, bi zakon propadel.

Vladne krize bi kajpak ne bilo, saj se Renzi drži oblasti kakor klop, ne da je iz rok, ker želi opraviti vse umazano delo, ki so mu ga poverili na desnici, kjer je kapital.

Zdaj hinavci na ves glas kričijo, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da bodo izvršilni odloki upoštevali pravice delavcev. In hlinijo, kakor da ne vedo, da ti odloki sploh ne gredo v parlament. Nobene razprave ne bo in niti glasovanja. „Levi dem“ so s svojim glasom dali Renziju in izvedencem njegove vlade proste roke, naj počnejo kar hočejo.

In kaj sedaj? Sta bili manifestacija poldrugega milijona dealavcev 25.oktobra v Rimu in splošna stavka 12.decembra zaman? Nikakor ne. Boj se seli na drugo raven. K obnovi delovnih pogodb. Saj bo na „novo pogodbo z rastočo zaščito“ treba čakati še dolgo. Medtem pa velja stari režim 18.člena.

V tem času moramo zbrati podpise (pol milijona) za referendum, ki naj „Jobs Act“ kratkomalo ukine! In s tem se avtomatično vrne besedilo Statuta o pravicah delavcev.

Krivični zakon o reformi delovnega trga je mogoče odpraviti z enim zamahom. Že prihodnje leto. Pripravimo se! Organizirajmo se, kakor smo se za splošno stavko.