Izstradana Grčija je reagirala. Ljudstvo je na predčasnih volitvah, po pričakovanju, nagradilo levičarsko Siryzo in njenega voditelja Aleksisa Ciprasa. Prejela je 36,34% in z nagrado za prvo stranko dosegla 149 poslancev v 300-članskem parlamentu. Doslej vladajoča Nea demokratia (Nova republika) premierja Samarasa, ki bo šel v zgodovino zaradi slepega sledenja evropski trojki in njenim varčevalnim načrtom, je pristala na drugem mestu z 27,81% ter 76 poslanci. Po 17 poslancev bosta imela neonacistična Zlata zora in levosredinska To potami (Reka).15 poslancev za 5,5% glasov je prejela grška komunistična partija KKE, po 13 pa desno nacionalistična Anel in socialdemokratski Pasok. Pod vstopni prag 3% in torej brez poslancev so pristale socialistična in nekaj manjših komunističnih skupin.
{jcomments on}
Aleksis Cipras je imel tri dni časa, da oblikuje vladno koalicijo, a ni čakal niti pol dneva. Očitno je scenarij že imel v glavi. Ni se odločil za pogajanja s komunisti, ki so mu nenehno očitali, da predstavlja „lažno levico“, niti z levosredinsko Potami, pač pa je sklenil zavezništvo z desnimi nacionalisti stranke ANEL, ker je evropskeptična. Tako bo pri pogajanjih z Brusljem imel proste roke.
Sklep o povezavi z desnimi nacionalisti je očitno pustil grenak priokus vsem, ki so se že veselili levičarske zmage v Grčiji, vsaj v tolikšni meri kot izražena želja, da bi mu pri pogovorih z Brusljem pomagal italijanski premier Matteo Renzi. Tudi ni naključje, da je svoje navdušenje nad Ciprasovo zmago izrekla podtajnica PD Debora Serracchiani.
Kakorkoli že, zmaga levice v Grčiji predstavlja maščevanje ljudstva za tri leta stradanja in sistematičnega rušenja socialne države pod taktirko evropske trojke, predstavnica velekapitala. Ljudstvo bo moralo zdaj svoje navdušenje in hrepenenje spremeniti v nujne oblike participacije in vplivanja na Siryzo, da ne bo skrenila s poti javno poudarjeni predvolilnih obljub. Kajti pogovori z EU bodo trdi in zapleteni, Ciprasove obljube volilcem pa so bile včasih prelepe, a težko uresničljive. (Navsezadnje je demagogija grška beseda).
Kakorkoli že, zmaga levice v Grčiji priča, da se v Evropi nekaj spreminja, kar pa so finančni krogi že razumeli, sicer bi guverner evropske centralne banke Draghi ne ponudil mehanizma odkupa državnih vrednotnic, ki naj bi priskočil na pomoč državam v stiski in jim omogočil krčenje zadolženosti ter nove investicije za gospodarski zagon.
Nekaj besed zaslužijo grški komunisti, ki so pred dobrim letom na kongresu obrnili stran v svoji sicer slavni in borbeni zgodovini, zamenjali dosedanjo tajnico Aleko Paparigo z novim tajnikom Kostumbrasom in se opredelili za neostalinistično linijo oddaljevanja od drugih levičarskih in komunističnih strank v svetu, saj sta njena evropska poslanca zapustila evropsko združeno levico GUE in se pridružila mešani skupini. Njihova volilna kampanja je bila usmerjena predvsem proti Siryzi, češ da so njene obljube lažne, ker v resnici želi ostati v okvirih EU in pakta NATO. Komunisti so od Ciprasa zahtevali, naj njegova vlada zamrzne članstvo v EU in zapusti NATO, tega pa Siryza ni bila sposobna storiti. Od tod sklep o zavezništvu z nacionalistično desnico ANEL. Ta stranka je odločna nasprotnica politiki priseljevanja, integracije in interkulturnosti, kar med drugim pomeni negativno politiko do makedonske in turške manjšine v državi.
Ciprasova zmaga v Grčiji je vsekakor naletela na veliko odobravanje in navdušenje med drugimi evropskimi levičarji, predvsem pa v Italiji. Pristaši SKP in liste Druga Evropa iz Italije so bili v Atenah in se udeležili slavja.
Poudarjali so, da je zdaj na vrsti Italija, kar pa se mnogim zdi pretirano, saj je levica v Italiji razpršena in sprta. Grška zmaga je lahko navdih, vendar papagajsko ponavljanje političnih receptov nima smisla. Sirzya v mnogočem spominja na Mavrično levico, ki je klavrno propadla že leta 2008.
V Italiji je potrebna nova oblika zbliževanja in združevanja na levi. Niki Vendola je v Milanu predlagal koordinacijo vseh levih sil, pri čemer dvori predvsem levici v PD (Fassina, Civati, Cuperlo) in sindikalistu Cofferatiju. Odprto je vprašanje enotnosti med komunisti. Komunistična stranka Italije in podpisniki tudi iz vrst SKP in FIOM menijo, da bi bilo potrebno oblikovati čimprej eno samo KPI, ki bi nato z ostalimi protikapitalističnimi silami oblikovala Fronto levice. Večji del SKP s tajnikom Ferrerom na čelu pa razmišlja o naglem združevanju po zgledu Siryze ali nemške Die Linke.
Medtem pa Renzi in Berlusconi vežeta Italijo v verige njunega jeklenega pakta iz Nazarena, delovni ljudje pa občutijo bridke posledice zloglasnega Jobs Acta na svoji koži. (sts)
