Združena levica je bila veliko presenečenje lanskih državnozborskih volitev. Koaliciji treh strank levega političnega prostora, ki so jo javnomnenjske raziskave še nekaj dni pred volitvami komaj zaznale, je v parlamentu uspelo dobiti šest poslanskih mest. Tudi zaradi odmevnih medijskih nastopov enega njenih najbolj prepoznavnih članov Luke Mesca.

{jcomments on}

 

Če so nekateri takoj po volitvah napovedovali, da bo nova »strančica« kaj hitro pregorela in pogorela, ji v zadnjem času priljubljenost še raste. Eden njenih najodmevnejših projektov je nedvomno glasno nasprotovanje privatizaciji Telekoma. S poslancem Luko Mescem, ki je tudi koordinator sveta Iniciative za demokratični socializem, smo se pogovarjali dan po tem, ko je SDH sklenil, da ne sprejme dodatnih pogojev angleškega sklada Cinven.

Se vam po včerajšnji odločitvi SDH glede prodaje Telekoma smeje?
Zadnji dogodki v zadevi Telekom so vsekakor spodbudni, a vseeno še ni razlogov za slavje. Narejen je bil korak v pravo smer, saj je SDH vsaj deloma pokazal, da se ne bo pustil izsiljevati Cinvenu. Po izjavah finančnega ministra Mramorja, da so vrata za prodajo Telekoma še vedno odprta, pa sklepamo, da ne gre za dokončno odločitev. Ocenjujemo torej, da gre za taktiziranje tako vlade kot Cinvena, da se stvar zavleče in se bo poskusilo proces zaključiti čez nekaj tednov ali mesecev, v politično manj turbulentnih razmerah. Ne delim torej optimizma, da je privatizacija Telekoma dokončno padla v vodo, smo pa vsekakor dosegli napredek.

Zagovorniki privatizacije napovedujejo, da bo vrednost Telekoma v prihodnje še padla oziroma da se bo cena delnic še znižala.
Odgovoril bom na podoben način, kot je v oddaji Tarča odgovoril finančni analitik Gorazd Podbevšek. Vlada je sprejela tezo, da ceno določa povpraševanje, kupec. To pomeni, da je podjetje vredno toliko, kolikor ti nekdo ponudi zanj. Če bi potegnili analogijo, bi to pomenilo, da bi bil moj avto vreden 500 evrov, če bi nekdo prišel do mene in mi zanj ponudil toliko. A moj avto ne bo vreden 500 evrov, dokler se jaz s tem ne strinjam in ne sprejmem ponujene cene, 500 evrov. Vlada pa se je pustila izsiljevati edinemu preostalemu kupcu v postopku, Cinvenu, sprejela njegove ultimate in konec koncev tudi ceno. Za še enkrat prenizko ceno Telekoma je zato najbolj odgovorna vlada. Konec koncev je imela vse možnosti reči ne.

Toda vaš avto bo prihodnje leto vreden recimo zgolj še 300 evrov.
To pravijo tisti, ki nam prodajajo katastrofične scenarije tipa »državna lastnina je cokla razvoja«, država in politika bosta vse pokopali. Ti isti ljudje ob pozitivnih poslovnih kazalcih Telekoma odgovarjajo, da telekomunikacijska panoga umira in da je zato skrajni čas, da država Telekom proda, saj bo sicer šlo vse v maloro. Takim napovedim lahko dodam le komično ugotovitev Angele Merkel, da bo energija 21. stoletja – premog.

Se pa strinjate, da je država doslej svoje premoženje slabo upravljala?
Ja in ne. Veliko je lažne propagande tistih, ki navijajo za privatizacijo. Ti radi pripovedujejo zgodbe o korupciji v državnih podjetjih, ki so pogosto polne mitoloških bitij in metafizičnih vraž. Premierja Cerarja, ki rad govori o hobotnicah in pijavkah, smo že večkrat pozvali, naj, če ima dokaze o nezakonitih dejanjih, poda konkretne kršitve s konkretnimi imeni in priimki. To je ne nazadnje celo njegova zakonska dolžnost. Če je seznanjen s takimi dejanji, vendar konkretne podatke zamolči, potem del odgovornosti nosi tudi sam.

V ZL smo prvi za to, da se uredi poslovanje teh podjetij. Prvi smo za to, da se ta podjetja vpreže v javni interes. Žal pa smo kljub neštetim pozivom še vedno pri mitologiji in slabih metaforah.

Premier je v ponedeljek v državnem zboru govoril o pijavkah, ki so prisesane na Telekom. Vam je kaj poznano, kdo so te pijavke?
Ne. V tem pogovoru ga ponovno pozivam, naj postreže s konkretnimi imeni in priimki.

Torej mislite, da teh pijavk ni?
Tega ne vem. Vem pa, da se je izkoriščalo državno lastnino v politične namene. Recimo Janševa stranka, ki je bila na oblasti leta 2012, je v Telekomu skušala vzpostaviti svoj televizijski projekt, Siolov spletni portal pa spremeniti v strankarsko glasilo. Te stvari so javno znane in obsojanja vredne. Težko pa sodim o »hobotnicah« in »pijavkah«. Vraževeren namreč nisem, konkretnih dokazov pa kljub pozivom ne dobimo.

V preteklih dneh ste poudarjali, da je treba, če je bilo upravljanje v državnih podjetjih slabo, to spremeniti, ne pa da se podjetja prodajo. Kako pa bi po letih slabih praks to sedaj spremenili?
Še enkrat poudarjam, da ne smemo tako zlahka pristati na oceno, da je stanje »katastrofalno«. Telekom je dobro stoječe podjetje, slovenski turizem, kjer naj bi bilo po nekaterih navedbah državno lastništvo problem, je zelo robustna panoga. Krka je podjetje, ki drži pokonci celotno regijo. To so primeri dobrih praks. So pa nekatere stranke vpletanje v državna podjetja izkoriščale za politične, strankarske namene, kar bi se dalo preprečiti na dva načina. Prvi je večja transparentnost, nad državnim lastništvom ne bi več smela bdeti zgolj vlada, temveč za začetek tudi državni zbor. Če bi imela tudi opozicija vpogled v zadeve, bi v javnost pronicalo več stvari, kar bi otežilo zlorabe. Druga stvar, ki je temeljna v našem, demokratično-socialističnem programu, pa je obuditev zamisli o delavskem so- in samoupravljanju, torej o načinih prenosa pristojnosti odločanja z menedžmenta na zaposlene. Delavcem je, veliko bolj kot menedžerjem, v interesu dolgoročen in stabilen razvoj podjetij.

Ne bi to, da bi nad državnim premoženjem bdel državni zbor, pripeljalo do še večje politizacije? Prav tako se postavlja tudi vprašanje, koliko ste poslanci usposobljeni za to. Ko naj bi na primer o konkretni prodaji Telekoma odločala vlada, so njeni člani poudarjali, da niso strokovnjaki za korporativno upravljanje, da ne morejo ocenjevati kapitalskega donosa, strateškosti partnerja…
V sedanji ureditvi se vse prelaga na Slovenski državni holding, tehnokratski organ, in to prav z argumentom, da morajo o zadevah odločati strokovnjaki. A pri odločanju o državnih podjetjih ne gre za tehnične, ampak za globoko politične odločitve. O vprašanjih privatizacije in upravljanja državnega premoženja ni nikoli odločalo neko tehnokratsko omizje, ki bi iskalo pravo odločitev v spoznanjih, absolutnih resnicah, ki naj bi se odražale v številkah in grafih. To je utopija, ki jo gojijo tehnokratski liberalci. Ekonomija pač ni »trda znanost«, ampak družbena veda, odločitve o upravljanju, sploh o privatizacijah, pa so politične in ne tehnične. Zato v ZL za začetek predlagamo, da vsaj odločitve o privatizaciji podjetij strateškega pomena in tistih, kjer država prodaja delež, ki je večji od 50 milijonov evrov, sprejemajo poslanci. Naj voljeni predstavniki odločijo o tem, ali se Telekom proda špekulativnemu skladu, in zastavijo svoje ime in svoj mandat za tako odločitev, ne pa da si vlada in koalicija umivata roke s prelaganjem odločanja na »tehnokratske ustanove«.

Se vi osebno čutite usposobljeni za odločanje o konkretnih pogodbah in o konkretnih ponudnikih?
Glede na to, da sem poslanec, je moja dolžnost, da zberem vse možne informacije, na podlagi katerih sprejmem neko odločitev. To ne nazadnje počnem tudi sedaj. Ponavljam: tukaj gre za politični sklep.

Politični sklep, da se Telekom proda, je bil sprejet.
Ja, ampak pod zelo čudnimi pogoji, brez argumentov in analize. V času druge recesije, finančni trgi so Slovenijo izsiljevali, finančni minister je strašil s trojko… V takšnih pogojih so poslanci pritisnili tipko za.

Mislite, da je sedaj ne bi?
Jaz je ne bi. Vprašanje za ostale poslance pa je, ali bodo poslušali svoje strankarske šefe ali pa bodo upoštevali voljo državljanov, ki je zelo jasna – 72 odstotkov se jih je izreklo proti privatizaciji.

Že, že. Ampak po nekaterih javnomnenjskih raziskavah tudi večina vprašanih nasprotuje izenačitvi pravic raznospolnih in istospolnih parov. In bi torej lahko, če bo ustavno sodišče dovolilo, da se o človekovih pravicah odloča na referendumu, zakon o zakonski zvezi, ki ga je predlagala vaša stranka, padel.
Ne verjamem, da bi izenačitev pravic raznospolnih in istospolnih parov na referendumu padla. V globoko katoliški Irski se je za takšno izenačitev izreklo 62 odstotkov udeležencev referenduma in verjamem, da smo tudi v Sloveniji dovolj tolerantni in odprti, da bomo zakon o zakonski zvezi, če bo do referenduma prišlo, podprli. Sicer pa smo v ZL prepričani, da se o človekovih pravicah na referendumu sploh ne bi smelo odločati.

Menite, da torej ustavno sodišče referenduma ne bo dovolilo?
Tukaj moram povedati, da me sprašujete kot predstavnika opcije, ki je pisala odgovor na pritožbo na ustavno sodišče. V njem smo jasno izpostavili, da presojanje o človekovih pravicah na referendumu po naši ustavi ni dopustno. O tem smo trdno prepričani, a sodeč po dosedanjih praksah ustavnega sodišča se bojim, da bo to mnenje preslišano.

Če se vrneva k pijavkam in lobijem. Milan Brglez je v nedavnem intervjuju za Objektiv dejal, da so v SMC odkrili predstavnike petih lobijev na energetskem področju. Predstavnike koliko lobijev imate v ZL?
Nobenega. To vam zagotavljam.

Za njih niste zanimivi, ker ste opozicijska stranka? Imate premajhno moč?
S kapitalskimi lobiji, ki poskušajo v imenu nekih mogočnikov oblikovati politiko po lastni podobi, v ZL nimamo stikov in jih tudi ne bomo imeli.

Ste prepričani, da se s pobudo, da Telekom ostane v slovenskih rokah, nihče ni obrnil na vas zaradi lastnih kapitalskih interesov?
Pobuda, da Telekom ostane v rokah države, izhaja iz našega konceptualnega programa. Mi smo demokratični socialisti in demokratični socializem razumemo kot družbo, v kateri bo prevladovalo javno lastništvo in delavsko so- in samoupravljanje. Privatizacija Telekoma ali česar koli drugega bi pomenila korak stran od demokratičnega socializma, in to je razlog, zakaj smo pri ustavljanju privatizacije Telekoma tudi tako zagnani. Ne ustavljamo je samo zato, ker so ponujeni pogoji nesprejemljivi, temveč zato, ker mislimo, da Slovenija in Evropa potrebujeta drugačen, demokratično-socialističen razvojni model.

Torej vi ne bi privatizirali prav nobenega državnega premoženja?
Velikih podjetij, v katerih ima država odločilne deleža, seveda ne.

Poudarjate nujnost uvedbe delavskega samoupravljanja. Kako si ga predstavljate? Sistem delavskega samoupravljanja, kakršnega smo imeli v prejšnji državi, je propadel.
Najprej moram poudariti, da ne zagovarjamo restavracije starega režima, kot včasih slišimo v javnosti. Poti nazaj v jugoslovansko izkušnjo ni. Zagovarjamo nov demokratični socializem, pretekli modeli pa nam služijo predvsem kot zgodovinske izkušnje, iz katerih se lahko nekaj naučimo.

In kako si predstavljate novi demokratični socializem?
Demokratični socializem za nas ni neki abstrakten družbeni model, ki ga bomo uvedli v nedoločeni prihodnosti, ampak predvsem smer družbenega razvoja. Kot ključne bi opredelil tri usmeritve. Prva je demokratizacija politike, konkretno neposredna demokracija na lokalni ravni, e-demokracija, možnosti odpoklica funkcionarjev. Druga je razvoj v smeri samoupravljanja podjetij, torej prenašanja pristojnosti z menedžmenta na zaposlene. Tretja pa demokratična kontrola in usmerjanje toka kapitala. Kapital je presežna vrednost, ki ga proizvajajo zaposleni, delavci, a v rokah zasebnih lastnikov in zakonov trga deluje po svoji lastni logiki. Kot družba ga moramo obrzdati in ga podrediti družbenim ciljem. To je razsvetljenski moment v socialističnem projektu: naj družba vzame usodo v svoje roke. K temu seveda dodajamo boj proti podrejanju, izkoriščanju in neenakostim ter okoljsko transformacijo gospodarstva.

Eden od odmevnejših projektov ZL je bil zakon, s katerim bi odpisali dolgove najranljivejšim skupinam prebivalcev. Vaš predlog ni bil sprejet, je pa nekoliko spremenjen koncept sedaj pripravila vlada. Mislite, da bi to storila, če ne bi bilo vaše pobude?
S takimi predlogi skušamo vladno koalicijo pripraviti, da sprejme ukrepe, za katere tudi sama ve, da so potrebni, a jih sama zaradi takšne ali drugačne politične preračunljivosti ne bi predlagala. Mi smo jo izzvali in postavili pred odločitev. Naš zakon za odpis dolgov je bil sicer »povožen«, a je ministrica za delo, družino in socialne zadeve podjetjem in občinam na isti dan, ko se je to zgodilo, poslala osnutek dogovora za odpis, ki je skoraj identičen našemu. Šest mesecev pregovarjanj torej vendarle ni bilo zaman in s tem smo zadovoljni.

Torej koaliciji s svojimi predlogi pravzaprav koristite.
S to ugotovitvijo se koalicija ne bi strinjala in bi rekla, da ji predvsem povzročamo probleme. Sta pa v resnici oba projekta, odpis dolgov in zakon o zakonski zvezi, dobra, z izjemno pozitivnimi družbenimi učinki, tako da je koaliciji koristilo, da je naša predloga vzela za svoja.

Po prepričanju nekaterih pa je ZL – na primer z nasprotovanjem privatizaciji pa s pobudami za odpis dolgov… – predvsem uspešna pri iskanju tržne niše in ljudem »prodaja« to, kar pač želijo slišati.
ZL je zapolnila prazen prostor, ki je nastal v Sloveniji. Po osamosvojitvi smo imeli ogromno strank, ki so se recimo naslanjale na socialno demokracijo ali socializem – celo zdajšnja Janševa stranka se je takrat imenovala socialdemokratska. Pučnik je bil socialdemokrat. Nato pa so se tako rekoč vse stranke premaknile na desno, prevzele neoliberalne programe in leta 2013, ko so glasovali o privatizaciji petnajstih podjetij, v parlamentu niti socialistov niti socialnih demokratov ni bilo več. Tudi stranka, ki ima še vedno v imenu besedno zvezo socialni demokrati, je zadnja leta naredila velik obrat v desno. Celoten prostor na levici se je spraznil. ZL zdaj končno prinaša ponovno gradnjo levice.

V SD nad vašimi besedami, da niso več socialni demokrati, nedvomno ne bodo navdušeni. Kaj je torej po vašem mnenju Židanova stranka?
V preteklih mandatih je SD postajala vse bolj tipična blairovska socialna demokracija, ki je zavila na tako imenovano tretjo pot. Postajala je stranka, ki je prevzela politike svojih političnih nasprotnikov. Ko so Margaret Thatcher vprašali, kaj je njen največji dosežek, je odgovorila: »Tony Blair.« Ta je pod drugo barvo nadaljeval politike, ki jih je začela ona. Podobno se je dogajalo tudi s Socialnimi demokrati pri nas. Ko je ZL kot njihova »slaba vest«, kot se je izrazil neki politični komentator, vstopila v politični prostor, so začeli o tem razmišljati in ponekod nekoliko spreminjajo svojo politiko. To v Združeni levici seveda pozdravljamo, saj potrebujemo ne le leve stranke, ampak temeljito redefinicijo celotnega političnega prostora. Kar danes velja za »sredinsko«, bi bilo v Evropi pred 30 leti skrajno desno.

Na aprilskem kongresu Iniciative za demokratični socializem ste zbrane nagovorili z besedami, da se je revolucija začela. Kakšno revolucijo ste imeli v mislih?
S temi besedami sem ciljal predvsem na to, kar sem vam odgovoril pri prejšnjem vprašanju: revolucija pomeni, da se je v Sloveniji ponovno začela graditi politična levica, z njo pa preoblikovati politični prostor.

Želite povedati, da je revolucija Združena levica?
Revolucija je, da imamo v Sloveniji končno levico, ki so jo nekateri čakali 25 let, jaz, ki sem mlajši, pa vsaj deset let.

In kaj je ZL doslej tako pomembnega naredila, da to označujete kot revolucijo?
S tem označujem gesto, ne dela. Sem pa tudi z delom in doseženim zadovoljen. Naredili smo kar nekaj stvari – največji dosežek je nedvomno izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov, za kar vlade vrsto let niso zbrale poguma. V političnem prostoru smo se utrdili kot resna alternativa. Čeprav so na začetku vsi pričakovali, da gre za še eno »strančico«, če citiram besede predsednika SDS na eni prvih parlamentarnih sej, ki bo kaj hitro pogorela. Slovenija se torej pridružuje državam, kjer se že dogajajo velike spremembe. V mislih imam Grčijo s Sirizo, Španijo s Podemosom, Irsko s Sinn Féin. Pridružujemo se skupini držav, ki napovedujejo menjavo politične klime v Evropi.

Ob zmagi Sirize ste rekli, da ta pomeni konec neoliberalne politike in diktature trojke, katere del je tudi evropska komisija. Še verjamete v to?
Zdaj vidimo prva bojišča. Siriza je vsekakor pojav, ki ga je treba pozdraviti in podpreti. Priče smo namreč diktaturi finančnih trgov in tehnokratskih evropskih institucij, ki državam narekujejo, kako voditi politiko. Slovenska ekonomska politika ima zaradi raznih evropskih določb, po drugi strani pa nespametnih »zavez«, ki jih dajejo slovenski politiki, pogosto zvezane roke. V Italiji in Grčiji se je to razvilo do skrajnosti. EU jim je praktično postavljala vlade. Siriza kot upor proti takim razmeram je zelo pogumen pojav, ki napoveduje konec nekega obdobja.

Pa lahko Siriza v tako močni in utrjeni evropski strukturi kar koli spremeni?
Vsi vemo, da gre za boj Davida proti Goljatu. Siriza je majhna stranka iz majhne države in je torej v bistveno šibkejšem položaju kot njen nasprotnik, evropski ustroj. Glede na to, da ima cela periferija podobne težave kot Grčija, se v prihodnjih mesecih obeta, da bo levica prišla na oblast tudi v Španiji pa na Irskem. Siriza torej pomeni začetek nekega novega obdobja, ki bo resno načel trenutno razmerje moči v Evropi. Bi pa moral evropski »sredinski« mainstream, ki ga sedaj predstavljajo konservativci in liberalci, Sirizo in sorodne stranke obravnavati bolj dobronamerno. Ne nazadnje ne Siriza, ne Podemos, ne Združena levica nismo protievropsko usmerjeni. Zavzemamo se za reformo EU, ne pa za njeno rušenje. Če nam ne bo uspelo, se lahko klima hitro zamenja in pride do vzpona Marine Le Pen v Franciji, skrajne desnice v Skandinaviji, fašistične Zlate zore v Grčiji… Ta gibanja pa lahko kaj hitro prikličejo v Evropo duhove, za katere smo vsi upali in verjeli, da so že 70 let mrtvi…

Bi moralo med levimi strankami, ki se krepijo v različnih državah, priti do tesnejšega povezovanja?
ZL s temi strankami sodeluje in skuša pomagati. Eden od poslancev desnice je ob predstavitvi našega stališča o Grčiji dejal, da je bil doslej prepričan, da imamo v slovenskem parlamentu zastopnike zgolj italijanske in madžarske manjšine, sedaj pa vidi, da imamo tudi šest poslancev grške manjšine. ZL torej poskuša prispevati, da bi se odnos naše vlade do Sirize spremenil. S tem, ko minister Mramor napada Sirizo, v resnici sam sebi strelja v koleno. Namesto da bi grška prizadevanja za čim več manevrskega prostora v ekonomskem smislu poskušal izkoristiti in to zagotoviti tudi Sloveniji, se je postavil na stran tistih, ki Grčijo prisiljujejo k nadaljnjemu uresničevanju škodljivih varčevalnih ukrepov, pri čemer pa pozablja, da bo naslednji dan moral zategovati pasove tudi sam. To je shizofreno.

Se lahko tudi v Sloveniji zgodi Siriza?
Seveda.

Torej lahko po vašem prepričanju ZL zmaga na prihodnjih volitvah?
O tem bodo odločali volilci, trendi, ki jih kažejo javnomnenjske raziskave, pa so ugodni.

Vam podpora torej ne raste zgolj zato, ker ste pač trenutno našli nekatere za nagovor volilcev všečne točke?
Ker smo predstavili program, ki ga velik del volilcev ocenjuje kot pravilen, smo bili julija lani izvoljeni v parlament. Nasprotno od nekaterih drugih strank smo v preteklih mesecih svoj program tudi udejanjali in pokazali, da svojih predvolilnih obljub ne bomo snedli in da se bomo zanje borili. To ljudje cenijo in zato smo trenutno tudi edina stranka, ki ji podpora raste.

Nedvomno pa je vztrajanje pri programu in nagovarjanje volilcev precej lažje, če se stranka odloči za udobno opozicijsko držo.
Nimamo težav s sprejemanjem odgovornosti. Očitke, da bi morali v Cerarjevo vlado, smo večkrat slišali, a jih je vse manj, saj ta vlada danes udejanja prav tisto, zaradi česar mi nismo hoteli zraven.

Se strinjate z ocenami, da je ZL skrajno leva stranka?
Ne. Skrajne so razmere, v katerih smo vstopili na politično prizorišče. V Sloveniji skoraj 300.000 ljudi živi pod pragom revščine, 50 odstotkov upokojencev se preživlja z manj kot 500 evri na mesec, imamo najvišji delež prekarnosti med mladimi v Evropi, mladim so stanovanja pravzaprav nedostopna. Upiranje takšnim razmeram je prej znamenje normalnosti kot pa radikalnosti. Odgovor na te razmere pa lahko pride samo z levice.

Toda za zmago na volitvah je potrebno, da stranka nagovori tudi čim več sredinskih volilcev.
Zmage ne prinese podpora »sredine«, ampak podpora večine. Večina pri nas je nad politiko izrazito razočarana in se v javnomnenjskih raziskavah skriva v odgovorih »ne vem«, »ne bi šel na volitve« in »volil ne bi nobene od strank«.

Na zadnjih treh volitvah so zmagale stranke, ki so jih volilci prepoznali kot antijanševske. Je lahko ZL dojeta kot takšna stranka?
Problem antijanševskih strank je, da so zgolj antijanševske. Janša zaradi njih ni zmagal, so pa izvajale enako neoliberalno ekonomsko politiko, kot bi jo on. Ljudje pa niso volili antijanšizma, ampak alternativo Janševemu avtoritarnemu neoliberalizmu, zato so kaj hitro izgubili zaupanje v te opcije.

Je mogoče, da se pred volitvami kot alternativa SDS na levi sredini spet pojavi nova stranka?
O tem ne bi špekuliral, bo pa ZL vsak dan dala vse od sebe, da nadaljuje pot, ki jo je začela, in da bomo kot organizacija rasli.

Se ne bi zmage na volitvah pravzaprav ustrašili? Ali ima ZL strankarsko mrežo? Imate kadrovski potencial za pomembna vladna mesta? Videti je namreč, da ste zgolj koalicija šestih poslancev. Pravzaprav se tri stranke koalicije ZL sploh niso sposobne združiti v eno stranko.
Ne vem, ali je res dejavnik uspeha združitev; koalicija treh strank lahko prav tako dobro deluje. Seveda v tem trenutku na vodenje države še nismo pripravljeni. Vsaka organizacija, ki želi izvajati tako kompleksno nalogo, potrebuje določen čas za razvoj. In kot sem rekel, vsak dan delamo za to, da kot organizacija rastemo.

SMC je vodenje vlade prevzela le nekaj mesecev po ustanovitvi.
Ampak njih ne gre vzeti ravno za dober zgled. Vidimo, da jim ne gre najbolje od rok, eden od razlogov pa je ravno to, da se kot organizacija niso razvili.

Zdi se, da je ZL obsojena na opozicijo, saj bi kaj težko vstopila v koalicijo s katero koli stranko, zmaga na volitvah s 50 plus pa ni mogoča.
Čeprav so v zadnjih 25 letih vsi postali neoliberalci, ni rečeno, da se trend pomikanja v desno ne more obrniti. Po drugi svetovni vojni so bili na Zahodu v praksi vsi socialni demokrati. Tudi Charles de Gaulle in Konrad Adenauer, ki sta bila sicer konservativca, sta izvajala socialdemokratske politike. Revolucijo, ki sem jo omenjal na kongresu naše stranke, vidim ravno v tem, da se je z našim prebojem začel politični prostor spreminjati, saj drugim kažemo ogledalo njihove lastne ideologije. Ne vem, kdaj bomo zmagali na volitvah, glede na trenutne trende pa nam verjetno ne bomo treba zmagati s 50 plus in bomo našli koalicijske partnerje.

Evropska komisija je predlagala, da bi Slovenija v prihodnjih letih postopoma sprejela skupno okoli 700 beguncev. Podpirate ta predlog?
Samo število beguncev ni toliko problematično, kot sta problematični dve drugi zadevi. Prva je, da so begunci, ki prihajajo čez Sredozemlje, v resnici slaba vest evropske zunanje politike. Evropa podpira ameriške vojaške avanture na Bližnjem vzhodu in v Afriki in tudi sama izvaja neokolonialistične politike, ki državam v razvoju vsaj slabšajo pogoje za napredek. Posledica tega so ekonomski migranti in begunci, ki v Evropo bežijo pred grozotami na Bližnjem vzhodu. EU bi se torej morala vprašati o svoji zunanji politiki in začeti voditi do teh držav bistveno bolj solidarno politiko. Drugo, na kar je treba opozoriti, pa je, da je 700 migrantov, ki naj bi jih Slovenija sprejela, postalo velik problem predvsem zato, ker vidi desnica priložnost za nabiranje političnih točk v strašenju s terorizmom, s tem, da nas bodo preplavili neki »necivilizirani Orientalci«. To je rasistična politika, ki jo na žalost uporabljajo tudi mnoge druge, predvsem skrajno desne stranke v Evropi. Stvari pa je treba postaviti v kontekst, da bi videli, kaj se v resnici dogaja. Glede števila pa moramo ugotoviti, da je Slovenija po številu migrantov, ki naj bi jih sprejela, na samem repu v EU. Švedska, ki ima 9,5 milijona prebivalcev, vsako leto sprejme več kot sto tisoč migrantov. Če ne bomo zmogli ponuditi roke 700 migrantom, se bomo kaj težko predstavljali kot odprta in solidarna družba.

SDS je ta teden predsednikom parlamenta, vlade in države pisala pismo. V njem poziva k popravi krivic, ki da so ji bile storjene, ker je bil Janša v času lanskih predčasnih volitev v zaporu. Se strinjate z navedbami SDS?
V desetih mesecih, kar sem v parlamentu, sem se takšnih pobalinskih akcij SDS že navadil. Če sem nekoliko ciničen, pa bi rekel, da so za SDS nelegitimne vsake volitve, na katerih ne zmaga Janša.

Bili ste govornik na nekaterih slovesnostih ob 70. obletnici osvoboditve. Koliko pa so – glede na to, da ste predstavnik mlade generacije politikov – tovrstne teme iz polpretekle zgodovine za vas pomembne? Bi se bili na primer sposobni udeležiti tudi spominske slovesnosti v Hudi Jami ob obletnici povojnih pobojev?
Druga svetovna vojna ne bi smela bistveno vplivati na vsebino današnje politike, saj živimo v drugih časih in imamo drugačne probleme. Zato bi se morale te teme počasi zaključiti. Glede Hude Jame pa: nikomur ne branimo, da izraža osebno pieteto do mrtvih – nekaj najbolj normalnega je, da nekdo, ki je izgubil svojce, žaluje za njimi. Problem pa je, da se to pieteto izkorišča v politične namene, in sicer za rehabilitacijo domobranstva in kolaboracije kot institucije. To pa je za nas popolnoma nesprejemljivo.

Kaj pa boste kot politik storili, da se uredijo množična grobišča in da se žrtve pietetno pokopljejo?
Politika tukaj lahko poskrbi za zakonsko podlago in mislimo, da je obstoječa zadovoljiva. Pokop pa naj ostane stvar svojcev, ne političnih organizacij.

V parlamentarnih klopeh ste dobrih deset mesecev. Kaj vas je v tem času v državni politiki najbolj presenetilo?
Predvsem to, da lahko na stvari kljub naši majhnosti vplivamo in jih spreminjamo. Od zunaj se zdi vse veliko bolj nedostopno.