Konec februarja je CK KPI priredil v Rimu posvet na temo: „Komunisti in Evropa“, ki se ga je udeležilo par sto ljudi iz vse Italije. Med njimi predstavniki sindikalnih organizacij, vidni ekonomisti kot Brancaccio, Cesarato in Moro, predstavniki Mreže komunistov in SKP ter odposlanci nekaterih evropskih komunističnih partij in sicer KP Portugalske, ciprskega AKEL-a, KP Ukrajine, komunistov iz Luganska in drugi. Uvodno poročilo je prebral Bruno Steri, član tajništva KPI, ki je odgovoren prav za evropska vprašanja.

 

{jcomments on}

 

V poglobljeni razpravi, ki je trajala ves dan do večera, so prisotni prišli do skoraj soglasnega sklepa, da je EU že zdavnaj opustila svojo navidezno izvirno vlogo jamstva miru na celini, saj je v simbiozi z NATO že leta aktiven dejavnik imperialističnega vmešavanja v Sredozemlju, na Bližnjem vzhodu in zadnja leta v Ukrajini. Začelo pa se je z agresijo proti Srbiji, da je Kosovo lahko postalo največje ameriško vojaško oporišče na celini.

EU je izdala tudi svoje ustanovitelje, saj ni demokratična v svojem bistvu. Evropski parlament je brez pravih pristojnosti, o vsem odločajo vlade, bruseljska birokracija in evropska banka v Frankfurtu.

Prav tako drži, da je vodilna ideologija EU neoliberalizem, ki je v zadnjem desetletju krize dal prednost zaščiti finančnega kapitala in bank, tudi in predvsem na koži delovnih ljudi in potrošnikov. Pri tem ima Nemčija vodilno vlogo, Grčija pa je dokaz neenakopravnosti članic EU, saj je podvržena izsiljevanju, kakršnemu ni primere.

Vse to pomeni, da sta EU in njen dvojček NATO, v času globalizacije le šibkejši partner velikega ameriškega imperializma, ki se zoperstavlja državam skupine BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), ki so zasnovale nove oblike enakopravnega sodelovanja na vseh področjih.

Evropske pogodbe so bile napisane tako, da jih je težko uresničevati, kvečjemu na koži šibkejših slojev prebivalstva. Tak primer je fiscal compact, ki ga je italijanski parlament z glasovi desnice in leve sredine celo vpisal v Ustavo in ga ni mogoče zbrisati, ker je bil odobren z dvetretjinsko večino. To pomeni, da bo morala Italija na pot Grčije in v nekaj letih skrčiti svojo javno zadolžitev vsaj za polovico. To pa je mogoče le s splošnimi rezi socialne države in izžemanjem ljudstva preko vsake meje dostojnosti.

Maastricht, Lizbona in druge pogodbe, katerim zdaj želijo pritakniti še čezoceanske pogodbe (CETA, TTIP) z ZDA in Kanado, so tako napisane, da se o njih ni mogoče ponovno pogajati ali jih preklicati.

Evro je v svojem bistvu negativen pojav, ker je valuta skupine držav, ki pa nimajo skupne davčne in finančne politike. Skratka, evro le potrjuje neenakopravnost med evropskimi partnerji, kjer spet prevladuje močno „nemško jedro“. Državljani Italije so dobro spominjajo, da so se cene dejansko podvojile ob uvedbi nove valute, kar je v resnici prikrilo stoodstotno devalvacijo prejšnje valute.

Skratka, EU ni mogoče reformirati. Možna je le strateška izbira, ki pomeni razkroj EU, izstop iz evra in NATO pakta.

To predlaga tudi nacionalistična in populistična desnica. Res, toda komunisti predlagamo alternativo, ki ji ni podobna v ničemer. To pa je multipolarno povezovanje evropskih držav od Atlantika do Urala in preko Sredozemlja, glede na tržne in druge gospodarske interese, zgodovinske vezi in geopolitična stremljenja. Multilateralni procesi integracije naj temeljijo na enakopravnih razmerjih in upoštevanjem koristi vsakega izmed partnerjev. Opustitev evra pa mora spremljati zaščita delovnih ljudi in šibkejših slojev prebivalstva z mehanizmi prilagajanja draginji in okrepljenimi storitvami socialne države (welfare).

Predvsem pa je treba premostiti neoliberalni mit, po katerem naj vse ureja prosto tržišče in naj se država ne vtika v gospodarstvo. Nasprotno, država in njeni organi naj gospodarsko rast in zaposlovanje spodbujajo z javnimi investicijami, da ne bo več izpostavljeno viharjem mednarodne finančne krize.

To je seveda mogoče z odločnim zasukom na levo in porazom populističnih in neoliberalnih sil, med katere spadajo tudi PD, Berlusconijevo in Grillovo gibanje.

To stališče so odločno podprli predstavniki vseh prisotnih tujih KP in italijanskih organizacij. Edino predstavnica SKP Rosa Rinaldi je bila mnenja, da je EU še mogoče spremeniti „od znotraj“ v okviru prizadevanj Stranke evropske levice. Rinaldijeva meni, da bi se za spremembo odnosov v EU morali boriti znotraj vseh evropskih držav, da bi jih postopoma spremenili. Zavzela se je zato za enotnost v raznolikosti v splošnem gibanju proti neoliberističnim politikam.

Razpravo je zaključil glavni tajnik KPI Mauro Alboresi. Med drugim je pozval vse, naj se udeležijo demonstracij, ki bodo spremljale uradne proslave ob 60-letnici podpisa rimske pogodbe o evropskem povezovanju. V Rimu bodo tistega dne tri demonstracije: prvo prirejajo podporniki politike EU, drugo SKP, ARCI in drugi, ki so za preverjanje EU, tretjega prireja gibanje „Eurostop“, ki je odločen nasprotnik EU in NATO. V njem sodelujejo tudi člani KPI, Mreže komunistov in tudi posamezniki iz SKP.

 

Kogar zanima televizijska registracija poročil in razprave na posvetu ga lahko najde na You tube z naslovom „I comunisti e l’Europa“.