Pa smo tam. ZDA so izkoristile zgodbo o kemijski smrti v pokrajini Iblis za raketni napad na sirsko vojaško letališče pri Homsu, s katerim se je okoristdila samo Islamska država, saj so njeni borci takoj napadli postojanke sirske vojske blizu letališča. Raketna toča je deloma poškodovala letališče, nekaj raket so Sirci zbili z neba, ostale so padle po sosednjih vaseh in ubile več civilistov, tudi oktrok. Ves Zahod piruje, začenši z 28 državami EU, ki je v tej umazani igri igrala prvo violino in ščuvala ZDA k napadu. Pri tem se je zkazala evropska zunanja ministrica Federica Mogherini (PD).

Nevarno zaostrovanje, v katerega se vključuje vsaj posredno tudi teroristični napad v Stockholmu (4 žrtve), lahko privede svet na rob hude krize ali celo vojne. Mirovniki morajo spet na ulice.

 

{jcomments on}

 

 

Vojna v Siriji se nadaljuje že dolgo let, več milijonov njenih državljanov je zbežalo v Evropo in sosednje arabske države. V današnji družbi nagle informacijske potrošnje se zgodovinska dejstva tudi hitro pozabljajo. Tako so mnogi pozabili, da je Siriji napovedala vojno ameriška državna sekretarska Hillary Clinton, ki je tudi priznala, da so ZDA podpirale islamski ekstremizem, a jim je „zbežal iz rok“. Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama pa je že pripravljal mednarodno koalicijo, ki bi po iraškem zgledu zasedla Sirijo, ker ni ubogala imperialistov in ni sledila njihovim energetskim koristim.

Po robu se je prvi postavil novi papež Frančišek, podprl ga je Putin in ZDA so bile prisiljene sprejeti dogovor, po katerem je Bašar al Asad, v angleških šolah vzgojeni laični predsednik sirske republike, izročil modrim čeladam vse kemijsko orožje. Ki se nenadoma spet pojavi in to na eksploziven način.

Prav na dan, ko so teroristi, baje navdihnjeni v krogih sirske oborožene džihadistične opozicije ubili 14 ljudi in jih ranili 50 v podzemski železnici v Sankt Petersburgu, je občila preplavila vest, da naj bi Asadovo letalstvo bombardiralo vasico blizu mesta Iblis, trdnjavo sirskih upornikov, z bombami, polnimi strupenega plina sarin. Umrlo naj bi 58 ljudi, med njimi enajst otrok. Čeprav je plin smrtno nevaren so vse to posnele televizije, ki so film poslale v eter po vsem svetu. Vsi so na glas poudarjali, da je vsega kriv Asadov režim in posredno tudi Rusija, ki mu vojaško pomaga v boju z Islamsko državo, skupaj z Iranom in hezbolahom.

Zanimivo je, kdo je vest o napadu s plinom pri Iblisu lansiral v svetovni informativni splet. Tudi Primorski dnevnik poudarja, da je vest prišla iz Observatorija za človekove pravice v Siriji. „Observatorij“ pa je v resnici britanski novinar sirskega porekla, ki deluje v Birminghamu že 15 let in je le delec zahodnega propagandnega aparata, brez sodelavcev. Pač pa s takim obveščanjem mastno služi. Druga skupina so Bele čelade, nekakšna civilna zaščita džihadistov, ki deluje samo med uporniki, prej v Alepu, zdaj v Iblisu, jutri v Raki. Vedno so zraven, ko lahko pred televizijskimi kamerami rešujejo ranjene otroke, v prostem času pa sodelujejo kot grobarji med eksekucijami nasprotnikov sirskih džihadistov. Vedno pred televizijskimi kamerami. Tudi njih je podpirala svoj čas Hillary Clinton, njen sodelavec je celo javno priznal, da so jim izplačali 23 milijonov dolarjev. Med drugim je v Washingtonu po Trumpovi izvolitvi prišlo tudi do zabavnega incidenta. Vodja Belih čelad je namreč prispel z letalom v ZDA, da bi se pogovoril z voditelji organizacije, a ga je policija med mejno kontrolo zavrnila, ker je bil sirski državljan. To se je zgodilo prav v dneh, ko je Trump izdal prepoved vstopa v ZDA za potnike niz šestih mohamedanskih držav. Pozneje so se poveljniku Belih čelad opravičili za pomoto…

Moskva in Damask odgovarjata, da je pri Iblisu med bombnim napadom eksplodiralo skrivališče z zalogo kemijskega orožja, last sirskih džihadistov.

Prva je s prstom na Asada pokazala EU, politična krinka pakta NATO, ki je svoj čas prav tako pritrjevala lažem ameriškega državnega sekretarja Colina Powelsa, ki je stekleni palači kazal ampulo polno belega prahu, kronski dokaz o tem, da ima Sadam Husein kemijsko orožje za množično uničevanje človeštva. Tako so ZDA zasedle Irak in njegova naftna polja. Powel pa je pozneje skrušeno priznal, da je beli prah bil le teatralna gesta, saj je vse skupaj bila le laž in pretveza za napad.

Tudi tokrat se je zbral, na zahtevo zahodnih velesil, varnostni svet OZN. Zahod je predlagal vnaprejšnjo obsodbo Asadovega režima, Rusija pa nevtralno in paritetno preiskavo na terenu, da se ugotovi resnica in preverijo odgovornosti.

Cilj teatralnih obtožb je dovolj jasen. Preprečiti dogovor o pomiritvi v Siriji in to jim je uspelo, saj so v Ženevi že prekinili pogajanja, Donald Trump, ki je sprva govoril, da njegova prioriteta ni Asadova odstranitev, pač pa poraz Islamske države, pa se je že premislil.

V zgodovini zadnjih desetletij so medijske laži bile dobra psihološka priprava na vojne pustolovščine. Se spomnimo, kako so občila zatrjevala, da so Sadamovi vojaki v kuvajstkih bolnišnicah ubijali dojenčke, prijatelji narave pa so se zgražali ob pogledu na v črni nafti umirajočega kormorana? Ptiča so posneli med ekološko katastrofo na Škotskem, a tega gledalci niso vedeli…

Tudi iz Sirije prihajajo grde slike in vesti, medtem ko ZDA skrbno pazijo, da bi podobne scene ne prišle iz obleganega Mosula ali iz kurske Radžave.

Znan pregovor pravi, da je v vojnah prva žrtev resnica. Kritičen bralec pa bi se moral vedno vprašati, komu objavljena vest koristi.