Edino serijski lažnjivec kot je Renzi lahko trdi, da so bile balotažne volitve zadnjo nedeljo „zmaga PD, čeprav bi lahko šlo boljše“. Dejansko PD plahni in ga volilci trumoma zapuščajo, delni premik glasov od Grillovega gibanja na desno pa je omogočil zmago desne sredine.
{jcomments on}
Značilnost tudi teh volitev pa je visoka abstinenca, saj je volilo v povprečju kakih 40% volilnih upravičencev. Skratka, italijanska demokracija je bolna kot še nikoli prej, tudi in predvsem po zaslugi „demokratov“, ki jo že leta zastrupljajo s svojim pohlepom po oblasti in nedemokratičnimi metodami, začenši z goljufivimi volilnimi sistemi, s katerimi so upali, da si bodo zagotovili oblast tudi brez podpore državljanov.
V naših krajih postaja po izidu volitev v Gorici (po Tržiču in Nabrežini) jasno, da bo desna sredina prevladala na skorajšnjih deželnih volitvah. Zaman nekateri samozvani „levičarji“ (zmerni, seveda) pozivajo Deboro Serracchiani naj jih sprejme v svojo koalicijo. Ssk je v Krminu že zavohala možnost povezovanja z desnico, krovne organizacije slovenske manjšine pa previdno čakajo, da bodo izvedele, na katero vime naj se prisesajo.
Mimogrede: na slovensko predstavništvo v Rimu ne upa več nihče, zato se o tem niti ne govori. Prej so upali, da jim bo PD nekako priskočila na pomoč, zdaj pa postaja jasno, da bomo šli žejni čez vodo. In deloma tudi sami krivi.
Levica, tista prava, medtem snuje „četrti pol“, ki naj predstavlja alternativo trem zmernim in desničarskim političnim polom: populistom Gibanja 5 zvezd, ki mežika desnici z novim rasizmom, Renzijevi PD, ki je čedalje bolj podobna „Titanicu“, na katerem svirajo in plešejo, medtem ko se potaplja in končno stari desnici, od starega Berlusconija do Salvinija in Melonijeve. Vsi trije igrajo pod taktirko evropskega finančnega kapitala in bruseljske birokracije, njihov cilj pa je le rešiti dobičke, tudi na koži mladih in delavcev. Primer, ko je Gentilonejeva vlada za en evro (1 €!!!) prodala Banci Intesa 13 milijard € vredne propadle beneške banke, je zgovoren. Namesto nacionalizacije privatizacija na koži državljanov, saj bo vsak izmed nas prispeval nekaj več kot 700 € za to neumnost.
Levica se združuje, čeprav v krčih in dvomih, saj nekateri (Falcone-Montanari) ponavljajo shemo „civilna družba proti strankam“, skušajo o vsem odločati z vrha, medtem ko govorijo, da se levica gradi „od spodaj“, mežikajo Pisapii in tistim, ki bi še naprej radi sodelovali s PD in z njo delili oblast, ki se čedalje bolj maje. Poskušajo tudi ločiti komuniste, da bi jih ošibili.
Naš cilj bodi ne snovanje krhke koalicije volilnega značaja, ki se takoj zatem razide, pač pa alternativnega pola, ki ponuja Italiji sistemsko alternativo za delo in pravice. Za te cilje se moramo potruditi, da prikličemo milijone volilcev, ki tudi tokrat niso volili, čeprav so bistveno pripomogli k obrambi ustave na referendumu 4.decembra, kar pomeni, da jim ni vseeno, kaj se dogaja, če prave alternative niso imeli.
Srečanje tajnikov KPI Alboresija in SKP Accerba je v tem pogledu pozitivno in obetajoče. Podobno so obetajoči politični zaključki nedavnega deželnega kongresa SKP za Furlanijo Julijsko krajino, ki poudarja, da ni več mogoč noben dogovor s PD, ki je nosilec zloglasne in škodljive neoliberalne politike.
