“Drugič bomo opravili bolje!”

Rezultat iskanja slik za centenario rivoluzione russa celebrazioni

 

Sankt Petersburg, tudi Leningrad, takrat pravzaprav Petrograd… Takrat, pred sto leti, ko je križarka Avrora preplula nekaj milj do mostu pred Zimskim dvorcem, kjer je zasedala „začasna vlada“, ki jo je vodil Kerenski. Vlada, ki ni končala vojne, kakor so zahtevale množice kmetov, delavcev in vojakov. Ki ni razdelila zemlje tem, ki so jo obdelovali. Ki ni priznala zatiranim narodom carske Rusije pravice do samoodločbe.

 

{jcomments on}

 

Že nekaj mesecev je v državi bilo „dvojevlastje“, ko so si oblast delili Kerenski in sovjeti delavcev, kmetov in vojakov.

Ko je iz Avrore počila salva, so rdeči gardisti jurišali na Zimski dvorec in ga zavzeli. Pred tem je Kerenski zapustil palačo in se odpeljal z avtom ameriškega veleposlanika.

Vladimir Iljič Lenin, vodja boljševikov, je tedaj nastopil na zboru sovjetov v Smolnem in jim sporočil, da je bila revolucija uspešna in da imajo sovjeti vso oblast v svojih rokah.

Kmalu zatem je sovjet narodnih komisarjev izdal svoje prve dekrete o takojšnjem miru, objavi tajnih dogovorov, razdelitvi zemlje veleposestnikov, priznanju neodvisnosti Finske, Poljske in drugih narodov, ki so to zahtevali.

Revolucija, ki je pretresla svet v desetih dneh, kot je poročal ameriški novinar John Reed, je dejansko spremenila zgodovino. Zato je kapitalistične države niso marale, saj je bila dokaz, da lahko delavci vodijo državo, ne da bi delili oblast z gospodarji.

Organizirale so vojaški poseg. Vojske štirinajstih držav so se izkrcale na ruskih obalah in začele prodirati z namenom, da revolucijo zatrejo v zibelki. Na pomoč so jim priskočili oboroženi protirevolucionarji (bela garda), začela se je državljanska vojna, ki je trajala nekaj let, do končne zmage komunistov.

Lenina je v Moskvi ustrelila teroristka, težko ranjen se je moral zdraviti, možganska kap pa ga je po kratkem času spravila v prerani grob. Nasledil mu je Stalin, ki je po očitnem porazu revolucionarnih vrenj v zahodni Evropi oznanil „izgradnjo socializma v eni sami državi“, čemur je sledila nasilna kolektivizacija zemlje, industrializacija s pospešenim tempom petletk. V partiji je izvedel obsežne in krvave čistke.

V drugi svetovni vojni je SZ za ceno 26 milijonov človeških življenj premagala naciste in rdeča zastava je zaplapolala nad Reichstagom v Berlinu.

Sledila je hladna vojna, med katero je SZ začela osvajati kozmos z Jurijem Gagarinom in gratizirdnjo vesoljskih postaj, vendar je njeno gospodarstvo začelo pešati, oblast se je zbirokratizirala in okostenela. SZ je začela nastopati kot velesila tudi v odnosu do svojih zaveznikov, drugih socialističnih držav.

Konec osemdesetih prejšnjega stoletja se je ves sistem socialističnih držav v Evropi zrušil. Na drugih celinah pa ni bilo tako. Kitajska je doživela svoj veliki vzpon in danes osvaja svetovno gospodarstvo, podobno tudi Vietnam. Kuba že več kot pol stoletja kljubuje imperialistični blokadi, podobno Venezuela in drugi latinskoameriški narodi.

Oktobrska revolucija je odprla pot osvobajanju stotin narodov izpod kolonialnega jarma. Kapitalisti, predvsem v Zahodni Evropi, so v strahu pred revolucijo začeli popuščati delavskemu gibanju in mu priznali pravice na socialnem področju.

Kaj pa sedaj, po porazu konec minulega stoletja? Kakšne so perspektive socializma v tretjem tisočletju človeške zgodovine, ko visoka znanstveno tehnološka rast ne zagotavlja več zaposlitve in dela vsem prebivalcem planeta in kapitalizem že celo desetletje preživlja hudo, najbrž neozdravljivo krizo?

O tem je ob stoletnici rdečega Oktobra v Leningradu razpravljalo par sto delegatov komunističnih in delavskih partij iz 103 držav sveta na posvetu, ki ga je organizirala KPRF (kom. partija ruske federacije). Prisotni sta bili tudi delegaciji KPI (tajnik Mauro Alboresi in član vodstva Stojan Spetič) ter SKP (tajnik Maurizio Acerbo in član vodstva Marco Consolo), ki sta tudi posegli v razpravo.

Sankt Petersburg je bil tiste dni prazničen. Hermitage, nekdsnji Zimski dvorec, je bil ves v rdečih zastavah, prve notranje dvorane so bile posvečene revoluciji, krasil jih je velik Leninov portret. Na trgo pred dvorom pa so mestne oblasti organizirale „luči in zvoke“ posvečene revolucionarnemu letu 1917.

V Moskvi je KPRF priredila še Forum levih sil, ki so se ga poleg komunistov udeležili razni predstavniki levih in narodnoosvobodilnih gibanj, prav tako o perspektivah socializma. Tu je v imenu komunistov iz Italije posegel Stojan Spetič.

V veliki dvorani Dinama, ki sprejme 15 tisoč ljudi, je sledila proslava stoletnice Oktobra, na kateri je – med drugimi – nastopil zbor Rdeče armade. Vsa dvorana je stoje z njim pela „sveto vojno“, stotina italijanskih (tudi tržaških in miljskih) tovarišev pa je spremljala petje priljubljene Bella ciao.

Komunisti iz vsega sveta so se pred tem množično poklonili spomeniku neznanemu vojaku za Kremljem, Leninu v Mavzoleju na Rdečem trgu in revolucionarjem v kremeljskih stenah.

Na istem trgu je bila dopoldne 7.novembra vojaška parada v spomin na 7.november 1941, ko so vojaki in prostovoljci proslavili obletnico revolucije, nato pa odkorakali naravnost na fronto, saj so bili Nemci le nekaj desetin kilometrov pred sovjetko prestolnico. Na tribuno so ruske oblasti povabile predstavnike komunisrtov iz vsega sveta.

Popoldne pa je bila, na pobudo KPRF, ljudska demonstracija do trga Revolucije, kjer je bilo zaključno zborovanje, na katerem je spregovoril tajnik KPRF Gennadij Andrejevič Zjuganov.

Na zaslonu slavnostnega odra sta bila portreta Lenina in Stalina, kar je med prisotnimi vzbudilo tudi primere negodovanja in redke polemike.

Zahodna občila, tudi pri nas, so pisala, da so proslave stoletnice Oktobra potekale ob popolni brezbrižnosti oblasti, kar je zgolj debela laž. Ne samo zaradi parade na Rdečem trgu in razstav, temveč zaradi splošne pozornosti, ki so jo bile deležne pobude KPRF. A posvet v Sankt Pstersburgu in moskovski forum je, naprimer, ruski predsednik Vladimir Vladimirovič Putin poslal tople pozdravne poslanice, v katerih je poudarjal zgodovinsko vlogo revolucije 1917, pri čemer je omenil primer francoske revolucije in napada na Bastiljo. 14.julij je odtlej francoski državni praznik, ki ljudi združuje.

Ruska televizija je tiste dni objavila daljše reportaže in filme, a tudi razprave med nasprotniki in zagovorniki revolucije. Povsod je bila zgodovina prikazana dokaj objektivno, brez zamolčanih likov. Tako se je na razstavah in v filmih spet pojavil vodja petrograjskega sovjeta Leva Trockega.

Za konec velja omeniti geslo, ki so ga poudarjali predvsem ruski komunisti: „Drugič bomo opravili bolje.“