Tunel Bombi je bil izkopan pod goriškim gradom in povezuje zgodovinsko mestno središče z bližnjo okolico. Zadnje čase so v njem prenočevali prebežniki iz Pakistana in Afganistana. Bilo jih je kakih sto.

 

{jcomments on}

 

Spali so na asfaltu, na odejah in kartonih. Oblasti se zanje niso zmenile. Desničarska občinska uprava si je pilatovsko umila roke, češ da zadeva ni v njeni pristojnosti. Državna oblast, prefektura, je najbrž čakala na ukaze. Mladi ljudje v vlažnem tunelu pa so premraženi čakali vsak večer nekaj tople hrane in čaja, ki so ga pripravili prostovoljci. Med njimi 80 let sgtara Rita, ki jim je kuhala nekaj tople mineštre ali testenine. Ob njej še upokojeni zdravnik, ki je prebežnike pregledoval, jim delil nekaj zdravil ali odpravljal na prvo pomoč, če je bilo kaj hujšega. Kot 25-letnega mladeniča, ki ga je tresla malarija. Ali ducat fantov, ki so imeli garje zaradi nehigijenskih razmer. Kajti občina je „človekoljubno“ zaprla javno pipo, da prebeženci niso imeli pitne vode, niti se niso mogli umiti. Prostovoljci so jim jo prinašali v steklenicah. Svoje potrebe so mladeniči morali opravljati med grmovjem, ker je občina odklonila zahtevo, naj pred tunel postavi nekaj kemijskih straniščnih kabin. Župan Ziberna je bil tako prepričan, da jih bo pregnal.

Šele ko je zadeva šla v širšo javnost, izven goriške pokrajine, se je država zganila. Prebežence so naložili na policijske avtobuse in odpeljali neznanokam, baje drugam v notranjost Italije. Občinska uprava pa je nemudoma dala zapreti tunel s kovinsko mrežo, tako da niti kolesarji ne morejo skozenj.

Proti taki nečloveški politiki so se postavili prostovoljci, katoliške humanitarne organizacije, levica, komunisti. Oglasila se je tudi Demokratska stranka iz Gorice, ki je v opoziciji in ji kar prija, da lahko napada desničarsko občinsko upravo, čeprav je njeno vsedržavno vodstvo (z vlado na čelu) v glavnem krivo za nastali položaj.

Prefekture bi se morale zganiti, pa se niso. Praznih vojašnic, da bi vanje naselili prebežence, na tem področju res ne manjka. Toda PD je zadnje čase ubrala posebno politiko, ki jo (pod evropsko taktirko) udejanja notranji minister Minniti.

Na najbolj preprost način lahko zapišemo, da je to politika prikrivanja resnice, oziroma niz dejanj, ki jih je mogoče strniti v pregovor, da „oko ne vidi, srce ne boli“.

Minniti se je dogovoril z libijskimi plemeni in vojaškimi skupinami, da bodo prestrezali begunce že na meji s Saharo in jih strpali v koncentracijska taborišča. Za to jim daje izdane vsote denarja in orožja, približno 2 milijardi evrov letno.

CNN je pred kratkim objavila reportažo, kaj se dogaja v teh koncentracijskih taboriščih: posilstva, mučenje, izsiljevanje, umori, vsakodnevno pretepanje, prodajanje sužnjev… Celo OZN je morala prostetirati, Italija pa miži in noče slišati. Važno je, da se pred volitvami vidi čim manj beguncev na ulicah italijanskih mest.

V politiko skrivanja pod preprogo spada tudi goriški primer, ko so prebežence preselili neznanokam, obenem pa ukinili goriško komisijo za priznanje političnega azila, češ da so begunci nalašč prihajali v mesto ob Soči, ker je bila komisija bolj učinkovita in manj dolgovezna kot druge.

Seveda, begunci še vedno prihajajo in nimajo kje prenočiti, kar pomeni, da bo v kratkem spet oživelo tragično šotorišče na bregovih Soče, kjer so ob povodnjih nekateri že utonili.

Problem migrantov in umetno napihnjenega rasizma zaznamuje domala vse volilne kampanje v Evropi. Tako bo tudi v Italiji. Napredne, demokratične sile bi se morale problema lotiti resno in s smislom za humanost in solidarnost, h kateri poziva predvsem papež Frančišek. Toda oblast in desničarske stranke (vključno z DS) se temi izogibajo ali prilagajajo.

Napočil bo čas, ko bodo ti ljudje morali polagati račun pred človeštvom. Za sedaj naj se samo sramujejo.

Prava levica ve, da je zadeva sicer zapletena, a rešljiva. Nehati je treba z vojnami in pošiljanjem orožja na krizna območja. Beguncem naj pomagajo Združeni narodi, posamezne države pa naj se organizirajo, da jim bodo priskočile na pomoč. Tudi tako, da jih bodo rešile iz klešč zločinskih tolp, ki bogato služijo na njihovi koži, ko prečkajo Saharo in Sredozemlje. Vsak med njimi plačuje več tisoč evrov za to, da se lahko stisne na gumenjaku, kjer ga morda čaka smrt v valovih.

Humanitarni trajekti, s predhodno selekcijo na obalah, pod nadzorom modrih čelad, bi tem svetovnim sirotam omogočili, da prihranijo denar za najnujnejše preživetje in najem stanovanja. Potreben je program urejanja prenočišč, kakor tudi davčno olajšanje najemanja cenenih stanovanj.

Prebežencem naj se nudi začasno dovoljenje za bivanje, da si poiščejo delo. Naj bodo sindikalno zaščiteni pred pretiranim izkoriščanjem. Seveda, v deželi Job’s Acta je to še kar zapleteno in otežkočeno.

Za njihovo integracijo je potrebno, da se čimprej naučijo jezika gostujoče države. Naučiti jih je treba tudi osnovnih pravil skupnega življenja v novih okoliščinah, da se ne bodo bali ne oblasti, niti policije. V vrste policije in orožnikov naj se zaposli določen odstotek priseljencev raznih narodnosti, kar omogoča lažje razumevanje, stike, urejanje dokumentov in nadzor raznih skupnosti. Predvsem pa naj spodbudi večje zaupanje do države gostiteljice.

Oblasti naj povsod preganjajo vsakršno obliko rasizma in širjenja etnične nestrpnosti.

Tako razmišlja, v par besedah, opredeljena levica. In to je tudi njen program, ki ni izraz pretirane dobrote, pač pa resnosti in skrbi za celokupno družbeno sožitje.

V nasprotnem primeru je za tunelom sramote v Gorici na bolj oddaljenem obzorju senca Auschwitza o katerem evropski skrajni desničarji (tudi na Poljskem) sanjajo, a si še ne upajo o tem odkrito govoriti.

Bodimo budni, preden bo prepozno.