Zadnje čase so se naše krovne organizacije skupaj s slovensko vlado in diplomacijo spet lotile vprašanja zastopanosti naše manjšine, ki je tokrat kot še nikoli prej na kocki. Ljubljana obljublja svoje posredovanje, medtem ko v okviru slovenske manjšine o tem ni bilo vsebinskih razprav. Le skupina reformistov zbrana v Krminu je z glasom Ravla Kodriča poudarila, da tej zastopanosti nasprotuje. (Kako je že rekla lisica? Da je grozdje na latniku prekislo…)

 

{jcomments on}

 

Kaj je pravzaprav novega, da moramo v najkrajšem času poiskati skupen jezik, sicer bomo res izgubili zadnji vlak? Predvsem to, da je parlament že začel razpravo o zakonskih predlogih o spremembi 56. in 57. člena ustave, ki predlagajo skrčenje števila članov obeh zbornic za dobro tretjino. Po novem naj bi zbornica štela 400 poslancev (vključno z 8 poslanci izvoljenimi na tujem) in 200 senatorjev (vključno s 4 senatorji iz tujine). Prej je parlament štel 630 poslancev in 315 senatorjev, katerim gre dodati še dosmrtne senatorje.

Na dlani je, da bo za izvolitev poslanca in senatorja potrebna tretjina glasov več kot doslej. Število poslancev in senatorjev v naši deželi pa bi skrčili na 9 in 5. Ali celo 8 in 4.

Cilj vladne večine in tudi opozicije v parlamentu je, da se to odobri z dvema tretjinama glasov, kar pomeni, da stopi takoj v veljavo in potrditveni referendum ni potreben.

Začetna razprava, ki jo je uvedel poročevalec sen. Calderoli (Liga) je pokazala, da se s tem strinjajo vse skupine, le skupina Svobodni in enaki ima nekaj pomislekov, čeprav krčenju ne nasprotuje. Senatorka Loredana De Petris je namreč mnenja, da bi morali hkrati spremeniti tudi volilni sistem v bolj proporčnem smislu, sicer bo parlamentarno zastopstvo močno izkrivljeno.

Glede na dejstvo, da gre zares in se očitno vladni večini mudi, so tudi sklenili, da bodo kmalu opravili potrebne avdicije. Rok za sestavo seznama organizacij in ustanov, ki bodo zaslišane, je že zapadel. Osebno ne vem, če je bil dan predlog, naj se zasliši tudi predstavnitvo naše manjšine. Doslej se je to vedno dogajalo, ne glede na rezultate.

Avdicije v senatu so že stekle in ni nam znano, da bi nanje poivabili predstavnike slovenske manjšine. Slovenska senatorka pa se trdno oklepa okvira obrambne komisije, kamor jo je poslala njena demokratska skupina.

Vemo le, da so se oglasili predstavniki Italijanov po svetu, ki krčenju osporavajo, ker jih je 5 milijonov in bi jim pripadalo vsaj trikrat več poslancev in senatorjev. Zato se sklicujejo na ustavno načelo o enakopravnosti pri glasovanju, ki ga zakonodaja krni.

Vsakokrat, ko je šlo za volilno zakonodajo, so nam predstavniki raznih strank na zahtevo o zajamčenem zastopstvu oporekali, češ da tega italijanska ustava ne dovoljuje, saj člen o volilni pravici pravi, da so volitve „svobodne, enakopravne in tajne“, kar naj bi po njihovem pomenilo, da bi v primeru zagotovljene zastopanosti imel glas pripadnika manjšine drugačno težo od ostalih. Trditev je absurdna, saj imamo volilne sisteme s pragovi in večinsko nagrado, ki sama po sebi spreminja težo glasov posameznih državljanov. Načelo enakopravnosti glasov, ki velja za Molize in Dolino Aosta, ki bi po številu prebivalstva bili izločeni iz igre.

Poleg tega pa se pojem enakopravnosti ne tolmači v luči 3.člena ustave, po katerem je dolžnost organov republike, da „odstranijo zapreke k dejanski enakopravnosti“ ne glede na jezik, spol itd. niti ne upošteva 2. člena ustave, ki priznava neodtujljivost pravic človeka, tudi v družbenih skupnostih, v katerih izraža svoje interese in istovetnost. Manjšine so prav to.

Taka ozka interpretacija ustave je neizbežno silila zakonodajalce, da so za slovensko manjšino iskali polovične rešitve, kakor v zaščitnem zakonu ne povsem razumljiv pojem „olajšanega dostopa k zastopanosti“, kar še danes vnaša zmedo in ga vsak tolmači po svoje, posebno, ko se oblikujejo volilni sistemi. Vedeti moramo, da je tako medlo formulacijo vsilila skupina Levih demokratov prav na pritisk iz Trsta.

Po mojem nam razprava o krčenju števila članov parlamenta daje nekaj možnosti, da te miselne zapreke skušamo premostiti. Seveda, če se bo naša skupnost znala naglo zediniti ob skupni zahtevi, ki bi lahko prejela tudi podporo slovenske diplomacije.

Nova formulacija 56. in 57. člena ustave namreč ne določa samo krčenja števila članov obeh vej parlamenta, pač pa določa, da je v to število vključenih tudi osem predstavnikov Italijanov po svetu. Prav tako sledi ponovna določitev minimalnega števila poslancev in senatorjev za vsako deželo, pri čemer se ohranja določilo o enem poslancu in enem senatorju Doline Aosta, ki ima sicer premalo prebivalcev, a ji zastopstvo jamčijo zaradi tam prisotnih Frankoprovansalcev.

Lahko bi torej zahtevali in predlagali, naj se v ta člen doda še stavek o pravici Slovencev iz Furlanije Julijske krajine do svojega poslanca ali senatorja, kar bi prilagojena volilna zakonodaja morala upoštevati. Kako to tehnično uresničiti, je samo stvar stroke.

Glede na to, da gre za nov poskus sicer delne spremembe ustave, bi lahko razmišljali tudi o drugačni rešitvi, ki bi šla v korist vsem priznanim jezikovnim manjšinam na polotoku. Besedilu 6.člena ustave, po katerem republika ščiti s posebnimi normami jezikovne manjšine, bi lahko dodali še kratek odstavek, da „priznava jezikovnim manjšinam udeležbo v zakonodajnih organih“.

V tem primeru bi volilni zakoni določili minimalno zastopstvo. Nemci, Sardinci in Furlani bi ga dosegli sami glede na številčnost, morda tudi Albanci na jugu škornja, medtem ko bi drugi imeli ustavno podlago za izvolitev svojega edinega predstavnika.

Prepričan sem, da bi v to drzno akcijo lahko vključili že sedaj predstavnike vseh v parlamentu prisotnih jezikovnih manjšin in njihove državne in evropske organizacije. Če pa bo zavzemanje za manjšinsko zastopstvo poverjeno, s soglasjem krovnih organizaciji, samo bivši vladni stranki, se lahko zares obrišemo pod nosom.

Priložnost je zdaj, potem bo prepozno.

(Nekoliko izpopolnjeni prispevek bivšega senatorja Stojana Spetiča v Primorskem dnevniku)