Zdaj vsi govorijo o “drugi fazi” , ko naj bi oblasti (v Italiji ali Sloveniji) nekoliko sprostile stroge prepovedi in zaporo, zaradi katere smo skoraj vsi v domači karanteni. Skoraj vsi, ker slaba polovica prebivalcev že od vsega začetka hodi na delo in tvega okužbo, v vrstah zdravstvenih delavcev pa v Italiji seje smrt zaradi nemarnosti oblasti, ki jih niso pravočasno zavarovale.

Kdaj naj bi se vse skupaj pričelo? O tem še razpravljajo izvedenci in politiki, pri čemer pa je ključnega pomena pri oblasteh pritisk podjetnikov. Ti močno pritiskajo, da bi čimprej odprli vse obrate, le da se jim zagotovi dobiček. Ne zmenijo se preveč za obljubo oblasti, da jih bo podprla s subvencijami in davčnimi olajšavami. Najbrž se tudi boje morebitnih pogojev. V Rusiji je Putin napovedal, da podjetja, ki odpuščajo svoje delavce, ne bodo prejela niti centa pomoči. Če bi tako ravnale tudi naše vlade, bi podjetnikom, velikim in malim, res trda predla.

Doslej so podjetniki močno pogojevali oblast in tudi sindikate, vsaj v Italiji, kjer so sprejeli tudi nemogoče pogoje in s tem odgovornost za posledice na ravni kolektivnega zdravja. Kajti v Italiji se vsak dan na delo vozi od 12 do 15 milijonov ljudi, ki se stiskajo na vlakih in avtobusih, marsikdaj brez vsakega zaščitnega sredstva. Tudi v samih podjetjih ni delo organizirano tako, da bi bili zaposleni povsem varni. Maske manjkajo, tudi prostora za distanciranje ni dovolj povsod. In ljudje tvegajo okužbo, ki v Italiji noče in noče nazadovatdi.

Zato je problem “druge faze” postopnega odpiranja dejavnosti zelo resen in občutljiv. Če bo v istih pogojih krožilo 20 milijonov ljudi, ki se bodo podajali na delo, vnaprej vemo, da bo krivulja okužb v najboljšem primeru ostala ravna, nikakor pa ne bo padala. Italijanska slaba organizacija zdravstva in civilne zaščite je za to porok. Toda podjetnike to ne briga, zato bi bilo prav, če bi sindikalne organizacije zbrale dovolj poguma in pritisnile na vlado, da dovoli odprtje samo tistih podjetij, ki dajejo na področju preventive vsa jamstva, brez izjeme. Tiste, ki norm ne spoštujejo, pa je treba strogo kaznovati. Naprimer z zaplembo in prisilno upravo, kot prvi korak na poti nacionalizacije. (Pa naj se v EU repenčijo kolikor hočejo.)

Zdravje in varnost delavcev in delavk mora biti na prvem mestu, pred dobičkom gospodarjev, ki imajo itak zadostno denarno rezervo, da ne bodo umrli od glada…

“Druga faza” terja torej večjo aktivnost strank, sindikatdov in civilne družbe, ki so bili zaradi karantene dokaj ohromljeni. Klici k “narodni enotnosti” in gesla kot “saj smo vsi v istem čolnu” ne zdržijo preverjanja lažnosti. Samo tistim, ki so slepi, ni jasno, da v barki se eni sončijo, drugi pa trdo veslajo in če se prevrne ne bo rešilnih gumenjakov za vse. Rešili se bodo samo tisti, ki so se sončili na palubi…

Mitična “Evropa” je zdaj pokazala svoj pravi obraz cinizma in egoizma bogatejših, kot sta Nemčija in njen holandskim privesek, medtem ko sredozemske države kličejo na pomoč. Pa saj smo videli tudi glede zdravja, da so nam na pomoč prišli samo “sovražniki” kot so Kuba, Rusija, Kitajska, Venezuela, Vietnam… ZDA in EU pa kažejo fige in se brigajo samo za to, da bodo dobički kapitala na varnem, pa naj raja kar crkne.

Italija, Španija, Grčija in tudi Slovenija prosijo evropsko komisijo, naj dovoli tiskanje evropskih (ne nacionalnih) obveznic, s katerimi bi zbrali dovolj sredstev za ponovni zagon iz recesije, kamor nas je pahnila pandemija Covid19. Toda nemško-holandski veto ne popušča, ponujajo le MES, se pravi kordinacijo bančnih posojil, za katere pa bi nekakšna nova “trojka” narekovala novo klestenje socialnih pravic in uslug. Kako je to bilo z zdravstvom, ki je bilo desteletja predmet “varčevanja” najbolje vedo svojci umrlih zaradi pandemije, pa tudi zdravstveno osebje, ki je podleglo. Slavijo jih kot junake, ker je to zastonj, ne sprejemajo pa odgovornosti zanje. Še huje, v rimskem parlamentu je PD predložila popravek, po katerem niso kaznivi funkcionarji in upravitelji, ki so zagrešili napake pri presoji ali niso zagotovili primernih sredstev za boj proti koronavirusu. Skratka, vnaprejšnja amnestija za vse napake, nemarnosti in krivde, ki so med zdravstevnim osebjem v Italiji terjale več kot sto žrtev.

“Druga faza” zato pomeni, da bo za delovne ljudi izbira, ali gredo na delo s sklonjeno glavo ali pa jo končno dvignejo in se uprejo.

koordinacija leve opozicije v naši deželi je opozorila na dogodek v velikanki Fincantieri v Tržiću, kjer so celo delovno izmeno poslali v obrate brez mask in drugih zaščitnih sredstev. To je nedopustno in oblast bi tega ne smela dovoliti.

Vlada bo morala sprejeti tudi pogumnejše ukrepe, kot je sanacija položaja ilegalnih priseljencev, ki naj bi delali na poljih Južne Italije, sicer bo samopreskrba s hrano zašla v globoko krizo. Že zdaj jemo holandske paradižnike, na Jugu pa jih s traktorji mendrajo v gnoj.

Nikakor ne zadostujejo razne miloščine, s katerimi skušajo oblasti ohraniti potrošnjo in s tem minimalno gospodarsko dejavnost. V resnici so potrebne krepke javne investicije, predvsem v javna dela. Evropski neoliberalizem, ki je v desetletjih postal Sveto pismo kapitala, je klavrno faliral, potrebne so interventne politike po Keynesu, ki je Ameriko rešil iz recesije leta 1929. To moramo zahtevati in postaviti ogledalo lažni levici, ki se spreneveda in išče le lepotne rešitve, da bi ne spremenila sicer katastrofalne socialne politike. Naj si kdo upa reči, da bi se morala Italija zdaj odreči ameriškim vojnim letalom f36, ki vsako stane toliko kot nekaj modernih bolnišnic!

Kajti še bolj kot kdaj prej ostaja alternativa, ki jo je pred sto leti razglašala Roza Luxenbourg: “Socializem ali barbarstvo”. Zdaj vsi govorijo o “drugi fazi” , ko naj bi oblasti (v Italiji ali Sloveniji) nekoliko sprostile stroge prepovedi in zaporo, zaradi katere smo skoraj vsi v domači karanteni. Skoraj vsi, ker slaba polovica prebivalcev že od vsega začetka hodi na delo in tvega okužbo, v vrstah zdravstvenih delavcev pa v Italiji seje smrt zaradi nemarnosti oblasti, ki jih niso pravočasno zavarovale.

“Druga faza” mora za komuniste, socialiste in resnične levičarje pomeniti obdobje združitve ob skupnih ciljih, pritiska in usmerjevanaja, razrednega boja, kulturnega osveščanja pasivnih množic. Kapitalistični sistem, je klonil in ne najde izhoda.