V Rimu je izbruhnila vladna kriza, za katero je poskrbel Matteo Renzi, nekoč nesporni vodja PD in celo premier, ki se mu je zalomilo, ko je hotel spremeniti ustavo. Pozneje je oblikoval svojo stranko Italia viva, ki pa ne žanje veliko javnomnenjske podpore, kakor tudi ni zbrala velikega števila članov parlamenta. Je pa prepričana, da je jeziuček na tehtnici in da lahko izsiljuje vladno koalicijo, ki jo je sam Renzi spodbudil in blagoslovil ob veliki skepsi ostalih partnerjev.
A to so politične igrice, ki ljudi, tiste iz mesa in krvi, sploh ne zanimajo. To, kar nam grozi, je pandemija Covida19, ki v Italiji terja vsaj 500 človeških življenj, velio večino pa je pahnila v tesnobo in negotovost. Pomladi grozi, kljub izdatnim evropskim posojilom, huda gospodarska kriza s povečano nezaposlenostjo.
Edino upanje, da bodo stvari šle na boljše, so cepiva. In tu ne gre tako, kot bi si želeli. Kajti Italija je, kot del “zahodnega” zavezništva in EU vezana na posle multinacionalk Pfizer, Moderna in še kake druge. Za kitajska, ruska ali bognedaj kubanska cepiva se ne sme ozirati. (V Sloveniji ni prav nič boljše.) Tem multinacionalkam gre seveda za uspeh posla, torej za zaslužek, čeprav niso povsem kos svojim nalogam.
Zato so na samem začetku obljubljalea med in mleko, oziroma stotine milijonov doz cepiva, zdaj pa skušajo prikriti svoje nesposobnosti in probleme pri razdelitvi cepiva.
Nekateri se izgovarjajo, češ da so jih drugi, naprimer Nemci, prehiteli. A to ni povsem res. Vse je odvisno tudi od programiranih naročil in pripravljenosti zdravstvenega sistema, da bi bil kos zapletenim nalogam v kampaniji cepljenja.
Kajti ni dovolj naročiti par milijonov doz cepiva, potrebno ga je tudi ustrezno uskladiščiti v zmrzovalnike s temperaturo minus 80 stopinj. Ti zmrzovalniki morajo biti strateško prisotni na terenu, da jih je mogoče sproti uporabljati. Na terenu pa je potrebna smotrna in kapilarna organizacija, kar pomeni seznam ljudi, ki bodo cepljeni iz dneva v dan v prvim odmerkom, kateremu naj bi po treh tednih sledil še drugi.
Rečeno je bilo, da bodo najprej cepili zdravnike in zdravstveno osebje, potem pripadnike javnih storitev, ki imajo stik z ljudmi, starostnike nad 80 let starosti in tiste, ki imajo pridružene bolezni in komplikacije… Šele na koncu pridejo navadni državljani…
Bo italijanski zdravstveni in birokratski sistem kos tako zahtevni nalogi? Ne bomo sodili vnaprej, dovolj je, da pogledamo, kaj je bilo storjenega doslej.
Za “čredno prekuženo imuniteto” je potrebno, da cepivo dobita dve tretjini prebivalstva, kar v Italiji pomeni 40 milijonov ljudi.
Doslej je italijanski zdravstveni sistem cepil v povprečju od 70 do 80 tisoč ljudi na dan, kar pomeni dve leti. Ne konec pomladi, pač pa dve leti. Nekaj tu ne štima. Najbrž je cepiva premalo, in osebja tudi, da o organizaciji ne govorimo. (Mimogrede se sprašujemo, kako je Kitajcem uspelo cepiti skoraj milijardo državljanov…)
Da je cepiva premalo priča tudi zgodba o odmerkih. Od vsega začetka je bilo rečeno, da vsaka steklenička vsebuje 5 odmerkov cepiva, čez noč pa se je pojavila teorija, da je pravzaprav mogoče iz vsake stekleničke izvleči kar 6 odmerkov. To pomeni 17% več cepljenih. eveda se moramo vprasšati, ali je sistem gotov in zaaj multinacionalke niso od vsega začetka rekle, da je v vsaki steklenički 6 doz? Kdo tu špekulira?
Skratka, rimska vlada premierja Giuseppeja Conteja in zdravstvenega ministra Speranze, ki naj bi bil celom levičar, ni izkoristila poletnega premora, da bi se pripravila na neizbežno kampanjo cepljenja. Ni zaposlila novih zdravnikov, raje je govoričila, da bo priklicala upokojence… Ne vemo niti, ali je pripravila strukture za hrambo in razdelitev cepiva.
Tudi ostali ukrepi ne blestijo. Saj jih ljudje ne razumejo več, ker so nejasni in nedosledni. Višje srednje šole so zaprte, ker bi se dijaki lahko okužili na poti v šolo, v vlakih in avtobusih. Ministrstrvo ni bilo sposobno povečati razpoložljivost avtobusov in spremeniti urnike odpiranja šol tako, da bi dijaki in dijakinje ne prihajali vsi hkrati. Najlažje jen bilo pustiti mladino, naj čepi pred računalniškimi ekrani, vedoč, da ta didaktika ne more nadomestiti pravega pouka. (Da o psiholoških posledicah ne govorimo.)
Conte je zgrešil, ko je hotel osredotočiti vso oblast v svojih rokah in je ustvaril birokratski “team” strokovnjakov in funkcionarjev, ki naj bi v bistvu nadomeščal vlado in parlament.
To so, v kratkem, nedoslednosti in pomanjkljivosti te “levosredinske” vlade, nastale iz skrpucanega zavezništva med Gibanjem 5 zvezd in Demokratsko stranko s podporo LeU in Renzija. Slednji misli, da je jeziček na tehtnici in bi rad več oblasti. Če mu spodleti, ima dobre prijatelje na desnici…
Kot komunisti in Slovenci smo lahko le zaskrbljeni, ker bi kriza preprečila sprejem nove volilne zakonodaje. Če bi se kriza zaostrila in bi imeli predčasne volitve konec pomladi, bi volili s starim “Rosatovim zakonom”, ki ohranja visok vstopni prag, kar je s skrčenjem števila poslancev in senatorjev za tretjino (250 manj!) še bolj nedemokratično. Da o izvolitvi slovenskega poslanca ali senatorja sploh ne govorimo.
