Napad izraelskih komandosov na ladjevje s humanitarno pomočjo in poboj devetih turških ativistov ob obalah Gaze je, kot se zadnje čase vedno dogaja, sprožilo tudi razpravo o načinih, kako Izrael brani svoj obstoj in svojo “pravico” do nebrzdane agresivnosti do vseh, ki ga ne podpirajo.

{jcomments on}

Eden izmed glavnih argumentov, ki se pogosto uporablja, je obtožba vsem, ki kritizirajo početje izraelske države, da so “antisemiti” in da žalijo žrtve medvojnega poboja Judov v Evropi, znanega kot Shoah.
Morda je prav, da (predvsem mladim) bralcem naše spletne strani povemo le nekaj dejstev iz manj znane zgodovine Bližnjega vzhoda.
Sionizem je ideologija, ki je združevala predvsem evropske Jude v iskanju skupne domovine. Niso pa vsi želeli domovine v nekdanji Palestini. Judje so se pač branili pred pogromi in poboji, ki jih je v samem začetku navdihovala (predvsem) katoliška in (tudi) protestantska nestrpnost. Svoj višek so poboji dosegli med drugo svetovno vojno, ko je nacistična Nemčija v taboriščih smrti udejanila svoje pojmovanje “končne rešitve” judovskega vprašanja s plinskimi celicami in krematoriji. Računajo, da so nacisti pobili okoli 6 milijonov evropskih Judov.
Po zavezniški zmagi se je Evropa morala soočiti z vprašanjem preživelih Judov, tudi zato, da bi se oprala občutka krivde za zgodovinsko preganjanje, od španske rekonkviste na samem začetku novega veka do današnjih dni.
Angleži, ki so bili kolonialni gospodarji Bližnjega vzhoda so že pred tem razglasili Balfourjevo teorijo, ki je Judom namenjala “ognjišče” v Palestini, oziroma Sveti deželi. Začelo se je preseljevanje, ki so ga Britanci v določenem trenutku začeli ovirati. Pobudniki izraelske države so se tedaj lotili terorizma, bodisi proti britanskim kolonialnim gospodarjem Palestine, kakor tudi proti arabskim domorodcem. Zagrešili so tudi več srhljivih pokolov. Palestince so preganjali z njihove zemlje ali pa jo pod pritiskom odkupili.
Nastanek Izraela je tedaj podprl tudi Stalin, v prepričanju, da bodo socialistično navdahnjeni evropski Judje dobra protiutež britanskim kolonialistom in arabskim reakcionarnim plemičem.
V Združenih narodih se je razvila debata o tem, kako ustanoviti Izrael in kakšne meje naj ima. Med najbolj zanimivimi je bil jugoslovanski predlog, ki ga je izoblikoval Aleš Bebler, tudi sam judovskega porekla. Za Palestino in Libanon je predlagal konfederativno ureditev, podobno Švici, s kantoni, v katerih bi prevladovali Judje, Palestinci, Maroniti, Druzi in t.d. Jugoslovanski predlog je bil preveč drzen za tiste čase in ni doživel velike podpore.
OZN je tedaj podprla oblikovanje Izraela v nekaterih zgodovinskih pokrajinah, z glavnim mestom Tel Aviv, medtem ko je vzhodni Jeruzalem ostal v arabskih rokah, oz. Jordaniji.
Izrael se je večkrat spopadel z Arabci, ki so ga napadali in vsakokrat razširil svoje meje do sedanjega stanja, ko je okupator na palestinskih ozemljih v Cisjordaniji, vzhodnem Jeruzalemu in Gazi. Na zasedenih ozemljih sistematično gradi naselja svojih kolonov, obenem pa je zgradil visok zid, ki naj bi določal nove meje, v katere so vključeni glavni vodni viri.
Izrael je po svoje demokratska a tudi teokratska država, saj izhaja iz domene, da so Judje “izbrano ljudstvo” in Izrael država izbranega ljudstva, čeprav v njem živi tudi 20% arabskih (palestinskih) državljanov. Zanje sedanja desničarska vlada predlaga postopni izgon.
Problem Izraela vsekakor ni evropski ali ameriški “antisemitizem”, saj so najbolj glasni kritiki izraelske desničarske vlade prav judovski izobraženci, kot na primer ameriški mislec Noam Chomsky. Problem Izraela je v prepričanju njegovih voditeljev, da lahko rešujejo vse probleme s silo, ker imajo za seboj ZDA, medtem ko Evropa cinca.
Današnje početje skuša Izrael moralno opravičiti s spominom na judovski medvojni holokavst, v resnici pa žrtve nacizma nimajo nič skupnega z izraelskimi desničarji, kritika njihovega početja pa velikokrat izhaja prav iz spoštovanja teh žrtev, ki jih je treba ubraniti pred poskusi izraelskih vladarjev, da bi njihov spomin omadeževali s svojimi zločini.
Na Bližnjem vzhodu samo komunisti, člani izraelske komunistične partije “Rakah”, edine, ki ima judovsko in palestinsko članstvo in izvoli judovske in arabske poslance v Knesset, dosledno gledajo na razvoj dogodkov in zagovarjajo idejo o dveh državah, Izraelu in Palestini, ki naj zgradita mir in sožitje, ki lahko nekoč preraste tudi v prijateljsko sodelovanje. Pogoj za to je pravična rešitev, torej vrnitev vseh ozemelj, ki jih je Izrael zasedel leta 1967, predvsem vzhodnega Jeruzalema, da bo palestinska država imela tam vlado in parlament, Izrael pa v zahodnem delu. S svetimi kraji naj upravljajo tri monoteistične veroizpovedi.
Koloni, ki jih je Izrael naselil na palestinsko ozemlje, naj se vrnejo domov, znotraj izraelske države. Kdor bi hotel kljub temu ostati, naj sprejme status judovske manjšine v palestinski državi. V izpraznjena naselja naj se naselijo Palestinci, ki že pol stoletja živijo v begunskih naseljih v Libanonu, Jordaniji, Siriji, Egiptu in še kje.