Predsednica vsedržavnega združenja inustrijcev Emma Marcegaglia je v zvezi z zadnjimi sindikalnimi dogajanji v Pomiglianu ugotovila, da spravljiva sindikata CISL in UIL (o njihovima kovinarskima federacijama FIM in UILM se vedno manj sliši), ki podpirata porazno pogodbo s Fiatovim menedžerjem Marchionnejem, »gledata naprej«, medtem ko naj bi bila kovinarska federacija FIOM CGIL »zazrta v preteklost«. FIOM se je včeraj pogumno odločila, da ne podpiše vsiljene Fiatove pogodbe, kar bo verjetno pogojevalo nadaljnjo delavsko strategijo tudi izven Italije. Zato lahko govorimo o zgodovinskih izbirah. Od Menenija Agrippe dalje pripovedujejo gospodarji plebejcem vedno isto pravljico, da roke res delajo za želodec, ampak da želodec prehranjuje tudi roke. Dve tisočletji in pol jih (nas) s korenjčkom prepričujejo o samoumevni vrednosti »modernosti« in »napredka«, nakar mahnejo s palico oz. porinejo Cipputijev dežnik.
Fiatov prvi mož je ob podpori pokornih sindikatov, agresivne Confindustrie
in menefregistične vlade postavil delavcem ultimat: če ne sprejmejo vseh
pogojev in se odpovejo delovni pogodbi, se bo Fiatova tovarna preselila v Srbijo
ali na Poljsko. Bil je pravzaprav še zlobnejši: če ne sprejmete vseh pogojev,
ostanem na Poljskem, kjer so mi veliko slabše plačani delavci že podpisali
prav vse, tudi triletno popolno in brezpogojno zamrznitev stavk! Tako je napravil
še lepo figuro, da je v nasprotju s prevladujočim trendom pripravljen del Fiata
zopet spraviti domov. Ja, domov v Italijo, ki je Fiatovemu kraljestvu od vsega
začetka podredila celoten gospodarski razvoj, infrastrukture in življenske navade
ter mu je darovala po desetine milijard prej lir in nato evrov v vseh mogočih oblikah
posojil, prispevkov in odtegljajev.
Povsem razumljivo je, da je tako radodarna in patriotska ponudba po godu
Confindustriji, Tremontiju in zlasti restavratorju delavskih pravic ministru Sacconiju,
skoro neverjetno pa je, da je terminator v plavem puloverju uspel omamiti
sicer nesposobna a vendarje še voditelja CISL in UIL, ki bi morala predstavljati
interese plebejcev, saj je posvečena zagovornica interesov patricijev vendarle
Marcegaglina Confindustria! Nikdar me niso prepričala namigovanja o prodanosti
ali podkupljenosti, ki jih v zadnjih časih od delavcev vedno pogosteje slišim.
Sam menim, da sta tajnika CCISL Bonnani in UIL Angeletti sindikalista z nedopustno
hibo: manjka jim tisti stari, a edini neideološki pogled na gospodarske ergo družbene
spremembe, ki smo ga in ga še imenujemo razredna zavest (ta zadnja: včeraj
je Angeletti ugotavljal, da se je čas antagonizma iztekel). Vidik, ki ga sebi v prid
od nekdaj odkrito uporabljajo gospodarji in ga je potrdila zadnja Marcegaglia:
»mi industrijci moramo braniti podjetja, sindikati naj branijo delavce«, seveda
»poštene« delavce, kot je v nadaljevanju pojasnila misleč na »pokorne« delavce,
ampak ni skušala niti blefirati: vsakdo naj brani svojo stran. Svojo razrednost
na čisto drugačen način jasno izpoveduje tudi minister za ekonomijo Tremonti,
ko že nekaj časa napoveduje spremembo 41. ustavnega člena, ki liberalna načela
v gospodarstvu vsaj blaži z družbeno koristjo (glej PS.1); »katokomunistični« člen,
kot ga Berlusconi imenuje, želi minister zamenjati z enostavnejšim, krajšim in
seveda modernejšim »dovoljeno je vse, kar ni prepovedano«: namesto pande
bi lahko v Pomiglianu začeli izdelovati protipehotne mine, če bi jih kandaharsko
tržišče še potrebovalo; Fiat bi lahko nemoteno uvažala delavno silo iz filipinskih
otokov; namesto v evrih bi delavce plačevali v kosovnih odpadkih in živela svoboda!
Mislim, da bodo brez razredne zavesti delavci in revnejši sloji izšli iz sedanje
kapitalistične krize kot popolni poraženci. Če kriza ne bo povzročila razrednega
političnega odgovora vsaj na območju evra ali Evropske unije, je zelo možno,
da nas bosta strah in sovraštvo do migrantov in tujcev najprej pognala v še
hujši rasizem, kmalu zatem pa se bo sprožila težko predvidljiva tekma za delo
in preživetje med revnimi in revnejšimi. Če bodo sindikati in delavci v imenu ponovnih
skupnih naporov in žrtvovanj pozabili na razredni kompas, ki nas edini lahko usmeri
v mednarodno delavsko solidarnost, bodo novi Meneniji Agrippe zopet uspešno
servirali stari recept o skupnih nacionalnih interesih. Recept je, ki ga je lepo poenostavil
v nedeljskem glasilu sindikata gospodarjev Il Sole 24 Ore tudi predsednik turinske
zveze industrijcev Gianfranco Carbonato, ko je proti FIOM-ovemu ekstremizmu in za
modernizacijo podjetja modroval: »Nasprotovanje ni več med razredi s kapitalisti na
eni in delavci na drugi strani. Edino nasprotje je ormai med državnimi sistemi. (…)
Sposobnost vsake posamezne države, da bi pridobila nove in ohranila stare investicije,
je ormai rezultat ekipne igre, v kateri so sindikati in podjetja na isti strani«. Kot če bi
ne bili v Evropski uniji, ki naj bi meddržavna nasprotja skušala reševati sporazumno,
in kot če bi multinacionalke ne več gospodarile svetu. Nismo vsi enako »na isti barki«,
je pred štiridesetimi prepeval Bertelli (glej PS.2); dobro, da se njegove pesmi še
spominjajo vsaj na krovu FIOM.
PS.1. »Zasebna gospodarska pobuda je svobodna, ne sme se pa izvajati v nasprotju
z družbeno koristjo ali tako, da škoduje varnosti, svobodi in človeškemu dostojanstvu.
Zakon določa primerne programe in nadzorstva, da sta lahko javna in zasebna
gospodarska dejavnost usmerjeni in usklajeni k družbenim ciljem«. (Prepisano)
PS.2. »Caro Miroglio, re dei padroni/ sei come un vecchio patriarca/ ci dici sempre
di stare buoni/ che siamo sulla stessa barca./ La barca avanza e noi remiamo/ ma
nella direzione che tu vuoi./ Abbiam capito che se vogliamo/ la barca la dirigeremo noi.« (Po spominu).