Nedavni slovenski evharistični kongres je, med drugim, proglasil za blaženega in mučenca Lojzeta Grozdeta, ki so ga ubili partizani na Dolenjskem leta 1943.

Grozde je drugi blaženi (kandidat za svetnika) po škofu Slomšku. Njegovo beatifikacijo so predlagali v slovenski cerkvi takoj po osamosvojitvi Slovenije, leta 1992, pred nekaj tedni pa jo je razglasil papež Benedikt XVI, najbrž na posredovanje kardinala Franca Rodeta. Cerkveni viri trdijo, da je bil Grozde ubit “in odium fidei” (iz prezira do vere), kar je pogoj za priznanje mučeništva.

Grozdetova usoda pa je zanimala tudi Lada Kocijana, borca Gubčeve brigade in univerzitetnega profesorja FDV v pokoju. Pred petnajstimi leti je temeljito raziskal Grozdetovo zgodbo in se pogovoril z borci Tomšičeve brigade, ki naj bi bila izvršila usmrtitev, z drugimi pričami, člani partizanskega sodišča in »patrole«, ki je opravila usmrtitev. Tudi z otroki, ki so našli še dobro ohranjeno truplo. Kocijan ponuja drugačno zgodbo. Drži, da so Grozdeta na Mirni skupaj s prijateljem ujeli partizani Tomšičeve brigade. Njegov prijatelj jim je pobegnil. Grozdeta so odpeljali v gostilno pod gradom, kjer je bil štab Tomšičeve brigade. Tam so ga zaslišali. V brigadi so Grozdeta prepoznali nekateri študentje bogoslovja in se z njim pogovarjali o študiju in profesorjih. »Ni bilo nič kritičnega. Verjeli so mu, da je šel le na obisk,« pravi Kocijan. Pozornejši pa so postali, ko so pri njem našli v časopis zavito knjigo. V časopisu je bil objavljen članek o Tomšičevi brigadi, v knjigi pa sta bila prepustnica in nenaslovljeno pismo. Na italijanski prepustnici je pisalo, da ima Lojze Grozde 24-urni neomejen dostop po Ljubljanski pokrajini. Takrat dovolj za sodišče. Grozde ni hotel povedati, kdo mu je dal pismo, ki je bilo namenjeno župniku na Mirni. V pismu je njegov pošiljatelj zahteval, da mu mirnski župnik Jakob Širaj, ki je organiziral belo gardo v mirnski dolini, preskrbi seznam partizanov in aktivistov. Župnik je bil po vojni obsojen na štiri leta zapora, odsedel pa je dve leti. Po tehtanju sodišča so Grozdeta obsodili na smrt. Petsto metrov od gradu so ga ustrelili s pištolo. Uro so mu vzeli ob odkritju trupla otroci, to so sami povedali Kocijanu. Tudi oni niso opazili ran na truplu, ki so ga nato odpeljali v Šentrupert, kjer je živela Grozdetova teta.
Lado Kocijan pripoveduje, da je bil za sodišče Grozde belogardistični kurir in zato obsojen na smrt. Izmišljotina je, da so ga trpinčili tako, da so mu posneli kožo s podplatov, odrezali jezik in prste. So pa partizani zagrebli truplo preplitko, zato so manjše rane na njem povzročile gozdne živali, ki so ga obgrizle. »Ni bilo mučenja. V tistih okoliščinah, ko je okupator v Ljubljanski pokrajini prepovedal obiske od vasi do vasi in strogo nadzoroval vsako gibanje, se je Grozde svobodno sprehajal.«
Ker so govorice o krutem mučenju Alojza Grozdeta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ponovno oživele in da bi strokovno dokazali domnevno zverinsko početje partizanov, je leta 1999 nadškof dr. Franc Rode zahteval izkop Grozdetovega trupla in sodnomedicinsko ekspertizo. V njej so nato izvedenci med drugim zapisali: »Na levi strani lobanje večina kosti manjka, kar je lahko posledica izstrelnega defekta … Na ostalih delih pregledanega skeleta sodni izvedenci niso ugotovili nikakršnih vidnih poškodb. Pri pregledu medeničnih kosti so ugotovili oster kot v predelu sramničnih kosti. Neposredni vzrok smrti: defekt v kosti zadaj levo nad zatiljem, z vsemi značilnostmi, ki ga je povzročil projektil, ki je po domnevanjih poškodoval možgane, kar je povzročilo smrt.« Ugotovili so sicer prelom kosti lobanjskega svoda nad levimi sencami, ki pa je lahko »ali izolirana toga poškodba lobanje oziroma glave s topim predmetom ali pa je ta prelom posledica delovanja projektila«. Grozde je torej umrl zaradi strela iz pištole.
Po Kocijanu v ljubljanski škofiji že desetletja po krivem obtožujejo partizane za zverinsko smrt Alojza Grozdeta, pa čeprav so te trditve ovrgle številne priče in sodnomedicinska stroka. Da pa je Grozde moral umreti zaradi sovraštva do vere, je prav tako za lase privlečena trditev. »Zagotovo ni bil obsojen in usmrčen zaredi sovraštva do vere. V Tomšičevi brigadi so bili tudi njegovi sošolci. Prav tako katoliki.«