Na dan prihajajo novi predlogi za način, kako naj trije predsedniki sosednjih držav pospremijo s simbolnimi dejanji koncert prijateljstva, ki ga bo Riccardo Muti dirigiral na tržaškem Velikem trgu prav 13.julija, ko bo 90-letnica požiga Narodnega doma. 

 

Že minule dni smo posredovali zainteresiranim oblastem in osebnostim naše osebno razmišljanje o tem, da je treba zaobiti stereotipna pojmovanja uravnovešanja spravnih dejanj, kakršna nam že leta ponujajo ljudje iz krogov blizu demokratske stranke skupaj z desnico. Ocenili smo, da je licemerje, če se hodijo predsedniki Italije, Slovenije in Hrvatske klanjat žrtvam v Rižarni, kjer so pobijali nemški nacisti, če hkrati prezrejo fašistične zločine in torej druge simbolne kraje.

Razbiti to logiko in uveljaviti globalno oceno zgodovine pomeni priznati, kdaj se je vse pričelo in kako se je končalo. Začelo se je pred 90 leti s požigom Narodnega doma, ko je z vsem svojim nasilnim nabojem nastopil mejni fašizem z Giunto na čelu. Fašizem še ni bil na oblasti, toda v Trstu so vojska, policija in črnosrajčniki že delali usklajeno! 

Požig Narodnega doma je zaznamoval obdobje nasilja, krivic, zatiranja, upora in streljanja upornikov, vojne, pobojev in maščevanja. Toda zadnja tragična posledica črnega pol stoletja je bilo, da so Italijani množično zapustili Istro. 

Zato smo tudi sami prišli do zaključka, da bi najbolj pošteno bilo, če bi se trije predsedniki poklonili Narodnemu domu in nato podali komaj sto metrov stran pred Silos, kjer stoji obeležje istrskemu eksodusu. Poklon tema krajema bi zaobjel v svoji širini celotno zgodovinsko obdobje, v katerem so bili tako ali drugače vpleteni narodi treh sosednjih držav.

Tega razmišljanja nismo dali v javnost, ker smo se želeli izogniti vsakršni politični špekulaciji, zato pa smo ga diskretno posredovali vsem zainteresiranim.

Podobno razmišljanje je na povsem nasprotnem bregu opravil vodja organizacije istrskih ezulov Renzo Codarin. Upati je, da bo razumljivi in premišljeni predlog prodrl.

{jcomments on}