Res ne vem, ali bo jeseni vladna kriza ali ne. Vse je odvisno od spora na desnici med Berlusconijem in Finijem, kjer se prijazno obmetavata z gnojnico, kot še nikoli prej.

{jcomments on}

 

Recimo, da se veliko govori o možnosti, da Berlusconijeva vlada pade in da jo nadomesti “tehnična vlada”, ki naj izpelje finančni manever za prihodnje leto in spremeni sedanji volilni zakon.

Komunisti o tem ne odločamo, saj nismo v parlamentu prav zaradi omenjenega volilnega zakona in nenaravnega bipolarizma. ki sta ga tedaj vsiljevala Berlusconi in Veltroni.

Osebno mislim, da ima predsednik republike Napolitano vso pravico, da se s parlamentarnimi strankami dogovori ali o datumu predčasnih volitev ali o oblikovanju kratkotrajne vlade, ki naj spremeni volilni zakon, da bo državljanom vrnil pravico izbirati svoje predstavnike. 

Res pa je, da bi “tehnična vlada”, v katero demokrati vabijo celo Tremontija, služila predvsem kot trening novih političnih kupčij in zavezništev z delom desnice.

V nasprotnem primeru bi za spremembo volilnega zakona zadostoval zelo kratek čas. Seveda, če bi imele stranke jasne pojme, kaj pravzaprav hočejo. Ker je na dlani, da si vsaka predstavlja tak volilni zakon, da bo od njega imela še največ koristi, pa naj volilci mislijo kar hočejo.

Demokrati na primer sanjajo o “nemškem modelu”, kar pomeni premostitev sedanjega sistema zavezništev in večjo proporčnost, kar pomeni možnost poznejšega sklepanja vladne večine na osnovi preverjenega razmerja sil. Visok vstopni prag bi vsekakor pustil pred vrati parlamenta komuniste in radikalno levico.  

Spet drugi razmišljajo o vrnitvi k staremu sistemu “enomandatnih” volilnih okrožij, kvečjemu s proporčno korekturo, ki bi manjšim strankam dala v parlamentu “droit du tribune” (pravico do tribune).

Po našem bi iz te moke ne bilo kruha, na koncu bi stranke neuspeh jemale kot alibi za vrnitev na volitve s starim sistemom, v katerem rimska tajništva dejansko imenujejo člane parlamenta.

In vendar bi zadostovalo, če bi preprosto vrnili volilcem pravico, da izrazijo preferenčni glas! Za tak popravek bi zadostovalo par dni.

Diskusija o morebitnem volilnem zakonu v resnici prikriva iskanje novih političnih ravnotežij, predvsem na sredini.

Komunisti o bodočnosti razpravljamo in v glavnem menimo, da bi kriza morala privesti do predčasnih volitev, ko bo državljanom dana možnost, da se znebijo Berlusconija in njegove bande.

Zato je potrebna čim širša demokratična volilna koalicija, brez meja ali diskriminacij.

Nekaj povsem drugega je, kajpak, oblikovanje vlade v primeru zmage. V tem primeru je potreben skupen program, ki naj bo jasen in neodvoumen predvsem o problemih ponovnega vzpostavljanja demokracije in zaščite socialnih pravic delovnih ljudi.

Komunistom ni do tega, da  bi v vladi sodelovali za vsako ceno. Možen je tudi dogovor o nekaj pomembnejših točkah (pravičen davčni sistem, boj proti negotovosti na delovnem mestu, krepitev šole in kulture), glede katerih bi radikalna levica vlado podpirala od zunaj, za ostalo pa ohranila proste roke.

Po našem je zgrešen poskus ločevanja na levi. V demokratskih vrstah Veltroni igra na karto samokandidature Nikija Vendole v upanju, da bo na koncu prav tam postavljena meja volilnega zaveztništva brez komunistov.  Tudi za ceno poraza, kot pred dvema letoma! 

Prav je, da se na levici razvije odprt, iskren, konstruktiven dialog o nadaljnjih oblikah nastopanja, ki naj bodo enotne in pluralne. 

Zveza levice bo jeseni imela svoj kongres, hkrati pa so v teku poskusi tesnejšega zbližanja med komunisti, ki so prisotni v različnih strankah. 

Ne gre za politične igrice, pač pa za spoznanje, da je brez komunistov šibkejši tudi delavski razred in ves delovni sloj prebivalstva, ki mu Tremontijeva politika pripravlja socialni masaker in ofenzivo proti sicer ločenim sindikatom prav ob okrogli obletnici Statuta o pravicah delavcev.