Do najznačilnejšega simbola krščanske vere sem že nekaj desetletij povsem nevtralen. Razpela jemljem kot sestavni del okolja in nekega izročila in ga ne ozaveščam razen v primerih, ki jih bom navedel v zaključnih odstavkih. Ni bilo vedno tako. Kot vsi fantički rojeni v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja sem moral skozi obvezno sprejemanje katoliške vere kot edino zveličavnega ključa za pot skozi življenje in, na osnovi njene razlage, tudi onostranskega. Dogajalo se je kljub temu, da sem izhajal iz nekonfesionalne družine. {jcomments on}V šoli je molitev pred začetkom pouka bila obvezna, na torek ali sredo smo med veroučno uro morali prinesti sveto podobico v dokaz, da smo na nedeljo prej bili pri maši, in pred spovedjo, ki je bila conditio sine qua non za prejem hostije med nedeljskim obredom, sem si sestavljal točke, da bi kaj povedal in ne bi katehet vlekel iz mene še kaj in še kaj in še kaj: v glavnem je šlo, da nisem ubogal mame. Kaj pa drugega? Če pomislim sedaj, kakšen miselni drill je to bil… Pripetilo se je, da sem enkrat samkrat v času osnovne šole odšel po sredini cerkve pred zaključkom obreda, pravzaprav že med pridigo, ki je donela s tistega baldahina na levi steni, pa me je duhovnik glasno in pred polno cerkvijo poklical po imenu, me vprašal, kam grem in me pozval, naj se vrnem med klečalnike. Beseda enoumje takrat ni bila še iznajdena, veliko kasneje pa sem razumel, kdo je enoumje iznašel in kapilarno kontroliral prebivalstvo.
No, zraven pa tista kabalistična besedna zaporedja, ki so bila seveda skrivnostna poleg njihove nerazumljivosti: ‘blagoslovljena si medženami’, ‘sadtvojegatelesa’, ‘innepeljinasvskušnjavo’, ‘vsegahudegaamen’, ‘vsega hudegamebrani’ in podobno. Kaj pa: ne ubijaj, ne nečistuj, neželi drugegažene!? Pri osmih, devetih, desetih letih?
Sicer pa je bilo vse to zanemarljivo, dokler mi ni katehet v svetoivanski osnovni šoli v Trstu na vprašanje o vlogi križa na steni odgovoril, naj molčim, ker imam v glavi le zrak. Do odhoda na nižjo srednjo šolo so mi sošolci pa tudi starejši fantje v svetoivanskem Narodnem domu z rokama stiskali glavo in sikali med zobmi, kot bi se žoga praznila… Tega je že davno, davno.
Tu naj bi se začelo razglabljanje o racionalizmu (ki ni nujno brez čustev, kot bi mnogim bilo zelo všeč), laičnosti, agnosticizmu, ateizmu, evolucijskem nauku in gnetenju gline, zgodovinskosti Jezusa iz Nazareta itd., pa se ne bo.
Vsakdo naj bo navezan na svoje oznake, če mu pomagajo (čeprav z iluzijami) skozi življenje, povedati pa želim, kdaj me križ moti.
Moti me nesorazmerno velik obesek na ženskih dekoltejih, ki imajo vlogo priklicati poglede na tisto mesto, ker naj bi zato odmišljali morda gnile zobe; moti me uporaba krščanskega križa za omamljanje neukih množic kje na jugu te države ob raznih organiziranih prikazovanjih ali izganjanjih zlodeja. Kako to, da se to tako množično dogaja prav na Apeninskem polotoku? Ali je prav ondot popek vesolja, ki naj bi ga nadnaravno bitje ustvarilo?
Končno ter še največ me moti postavljanje križev vrh številnih kucljev in špic. Na gorski svet se nekoliko spoznam. Zlasti na slovenski gorski svet: po umiku Slovenije iz Federativne se je začelo tekmovanje, kdo bo v različnih regijah postavil vrh hriba največ ‘znamenj’. Kakšna razlika s tistimi ličnimi poljskimi mnigradnjami, ki opredeljuejo marsikatero krajino. Tam pa na vrhovih ena sama ošabnost in oholost. Kot če bi tretjina slovenskih vrhov bila ena sama Kalvarija, s katere gospodovati nad pobočji, grapami, dolinami in ravninami.
Ena sama primerjava. Tako imenovano ‘enoumje’ ni bilo nikoli tako prevzetno, da bi v naravo – razen na spomenike padlim, ki so zaradi narave partizasnkega bojevanja pač marsikdaj sredi gozdov – postavljalo svoje simbole ob kakšne steze in kolovoze ali ob izvirih. Rdeča zvezda, ki jo večina ljudi zaradi uspelega sprenevedanja v okviru psihološke vojne dojema kot simbol Partije, kar pa sploh ni res, saj gre za simbol krvavo izbojevane zmage nad nacizmom in fašizmom, je bila le na vrhu Triglava in pod čast se mi zdi razlagati, kje so vzroki za tisto namestitev.
Polemika v zvezi s križi v šolskih razredih se mi zdi odvečna, saj jih opazi in doživlja le tisti, ki to hoče in želi, sicer sodijo v opremo kot marsikaj drugega.
Polemike me spominjajo na eno od Menartovih pesmi (v povzetku): znamenje je preživeto trohnelo že destletje na križpotju, potem pa so ga eni pijani in prevzetni pobalini brezvestno podrli – zaradi ideološkega branja dogodka je vsa dolina šla ‘v luft’ in se zagnala v obnovo.
Ali sodobnejši primer: na Sabotinu se je jumbo napis NAŠ TITO z leti začel izgubljati med grmovjem, pa je nekdo s hudobijo najel parcelo in dve tretjini napisa uničil. Odtlej se tam gor množično zbiramo na dan zaključka druge svetovne vojne, manj množično pa tudi za Prvi maj in na datum nekdanjega Dneva mladosti. Nikoli prej ni napis zaživel v večernih urah s prižganimi baklami, sedaj se to dogaja.
Non tangere circulos meos.