Kaj počenja Giorgio Napolitano? Je predsednik italijanske republike, kakor se spodobi, po republiški ustavi, ali pa je šel preko roba?

Režimski časopisi o njem pišejo, kakor da bi bil novi Bog na Kvirinalu, vse kar počne, je prav in tudi tisto, kar ni, mu odpuščajo. Tudi naš Primorski, ki se zadovoljuje s tem, da občasno omenja manjšine (lepo) ali prijateljstvo s Slovenijo (prav tako lepo). A to je tudi vse.

{jcomments on}

Giorgio Napolitano je star socialdemokrat, ki je sedel v vodstvu KPI, vendar je njegovo srce vleklo h Craxiju, saj je celo predlagal združitev s PSI. Bil je vodja tako imenovanih »meljoristov«, ki so dejansko opustili linijo komunistične partije in marksizma. Ni naključje, da je bil prvi med voditelji KPI, ki so ga povabili v ZDA, ko je bilo komunistom to prepovedano. Ali da je postal celo notranji minister, predsednik zbornice in v evropskem parlamentu odbora za notranje zadeve. Kariera mu res ni manjkala.

V mladih letih so ga v rojstnem Neaplju zasmehovali, češ da bi bil rad podoben pobeglemu kralju Umbertu Savojskemu. Danes pa se že obnaša kot italijanski kralj.

Ustava daje malo pristojnosti predsedniku republike, Napolitano pa si jih je – ob krizi sistema pod Berlusconijem – enostavno vzel in jih razšiuril, tudi preko meja ustave.

Že res, da državni poglavar imenuje predsednika vlade, vendar to počne po posvetovanju s parlamentarnimi skupinami. Tokrat pa je Napolitano vnaprej izbral Montija in ga celo nagradil z dosmrtnim senatorskim stolčkom še preden bi prejel mandat za sestavo nove vlade. Izbira ministrov v vladi je prav tako v pristojnosti državnega poglavarja, vendar se tokrat zdi, da ni bogvekaj bdel pri izbirah, saj so nekateri taki, da so morali oditi zaradi nepoštenosti ali vpletenosti v škandale.

Vlada, ki jo je imenoval, je desničarska in neoliberistična, opravlja pravi masaker socialnih pravic in skrbi samo za koristi velikega kapitala.

Skesani komunist Napolitano pa jo usmerja in celo graja stranke, da je ne podpirajo dovolj. Posebno še svojo stranko »demokratov«, ki očitno trpi zaradi spora med vlado in sindikati, a jo šef s Kvirinala usmerja, kakor če bi bil on njen tajnik in ne Bersani.

Napolitano očitno izkorišča dejstvo, da je ob Berlusconijevem kupleraju bil edini politik, ki je užival zaupanje javnosti. Ta pa pozablja, kako so na Kvirinalu podpisovali večino Berlusconijevih zakonov in odlokov.

Pertini ali nedavno umrli Scalfaro bi tega gotovo ne storili, vsaj tako naglo in brez ugovarjanja ne.

In bognedaj, da bi Napolitano zares sekundiral tihemu podtalnemu dogovarjanju med desnico in »demokrati« o možnosti, da bi tudi Berlusconi postal dosmrtni senator in tako užival doživljensko imuniteto. Govori se, da je prav ta obljuba prepričala Črnega Viteza, da je tako naglo zapustil politično sceno.