Umrl je naš Oskar. Vsi ga poznamo in imeli smo ga radi. V našem spominu vstaja kot mladi harmonikar, ki koraka na čelu partizanske brigade v filmu Na svoji zemlji. Kapa na glavi in mali brkci, vedno isti nasmeh.

{jcomments on}

 

Stari borci se spominjajo dogodka iz časov partizanske vojne. Kolona prekomorcev se je prebijala skozi gozd, nekje v Bosni. Trudni so sredi noči, ko je padlo povelje o počitku, popadali na tla in naslonili glave na nahrbtnike. Tedaj se je sredi teme zaslišal tihi zvok violine. „To je naš Oskar“, so si rekli.

Po vojni je sodeloval v prvem partizanskem zboru Srečka Kosovela, v Lonjerju se je oženil s svojo Milko, ki mu je rodila dve hčeri – Jagodo in Katjo. Bil je glasbenik in aktivist komunistične partije. Tudi prosvetar. In če ga je „tovariš župnik“ Tone Piščanec prosil, naj zaigra na orgle ali vijolino na koru katinarske cerkve, se ni odrekel.

Anekdot iz njegovega življenja je nič koliko. Od tega, kako je dirigiral opero v Trstu, potem ko je napovedani dirigent zbolel do nočnega koncerta domači vasi, Lonjerju, sredi poletja 1966, v noči po uspelem partizanskem prazniku v Bazovici.

Oskar je dal pobudo za ustanovitev partizanskega zbora, ki nosi ime Pinka Tomažiča. Naj mi narodni heroj Pinko ne zameri, če rečem, da so po Tomažiču poimenovane šole in knjižnica. Morda bi bilo prav, če bi TPPZ poslej poimenovali po Oskarju Kjudru.

Slava njegovemu spominu.